Prvenec Elene Nikolovske je pred publiko prvič zaživel 30. novembra 2025 na odru Plesnega teatra Ljubljana in s svojo intimnostjo prostora ustreza osebni izpovedi koreografinje.

Elena Nikolovska je ena tistih mladih avtoric, pri katerih je osebna zgodba neločljivo povezana z umetniško govorico. Slovensko-makedonska plesalka in koreografinja svojo identiteto gradi na več domovih, kulturah in ritmih, ki jih nosi v telesu. V njenih delih gib zato nikoli ne predstavlja zgolj formalne strukture, temveč deluje kot nosilec spomina, pripadnosti in notranje razpetosti, ki jo definira že od otroštva.

Svojo plesno pot je začela na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, smer sodobni ples. Šolanje je nadaljevala na SVŠGUGL, paralelno pa več let obiskovala tudi moje baletne open classe. Ko se je odločila, da bo nadaljevala izobraževanje v tujini, sva treninge postopoma okrepili z intenzivnim individualnim delom. Na številnih evropskih akademijah sodobnega plesa je namreč avdicija iz klasičnega baleta prva in hkrati najstrožja selekcijska faza – tista, ki odloča, ali kandidat sploh nadaljuje v drugi del preizkusa. Baletna tehnika danes predstavlja temelj, brez katerega sodobni plesalec ne more dovolj učinkovito obvladovati svojega telesa. Nobena druga tehnika ne zahteva tolikšne stopnje zavesti o mišičnih povezavah, izolacijah in koordinaciji: plesalec mora poznati in začutiti vsak del telesa ter mu skozi možganske impulze dajati jasne ukaze, da se giblje ločeno ali v kompleksni povezavi z drugimi telesnimi segmenti. Prav zato je prvi preizkus iz klasičnega baleta običajno najbolj rigorozen; šele tisti, ki ga uspešno opravijo, nadaljujejo v preizkus sodobnega plesa in druge strokovne zahteve za vstop na akademijo.

Elena je na mojem treningu osvojila vse ključne baletne prvine, potrebne kot osnova za nadaljnjo plesno pot, na katero se je želela podati. S svojo odločnostjo, talentom in delovno etiko je nato uspešno opravila avdicijo na Akademiji za sodobni ples IDA – Anton Bruckner Privatuniversität v Linzu, kjer se je skozi leta zahtevnega dodiplomskega šolanja izoblikovala v zrelo, tehnično stabilno in čustveno plesalko.
Med študijem se je Elena prvič resneje posvetila vprašanju, kako tradicija, ritem in telo sobivajo kot oblika notranjega arhiva. Prav tam se je začel razvijati njen prepoznavni avtorski fokus: raziskovanje ritmičnih struktur, zlasti nepopolnega, a resničnega 7/8 takta, ki ga razume kot osebni utrip korenin in kot gib, radikalno vezan na spomin.

V številnih projektih in mednarodnih sodelovanjih (Festival Opus, Leicht über Linz, Festival Živa, Graz Tanztage, Ars Electronica Center Linz idr.) je Elena izoblikovala značilno poetiko, ki združuje telesno občutljivost, čustveni ritem in antropološko natančnost pri raziskovanju identitete. Pri ustvarjanju ni stremela k spektaklu, temveč je sledila intimnemu zemljevidu – gibanju kot prostoru, v katerem telo hrani tisto, česar besede ne morejo izreči. Prav zato je njen prvenec Between the Dust of Home and the Winds of Far Away tako prežet z osebnim nabojem. Ne govori le o selitvi ali migraciji, temveč o tihih vprašanjih, ki spremljajo vsakega, ki je moral dom pustiti za seboj: Kje sem? Kdo sem? Kje je dom, ko ga ni mogoče več doseči? Kam naprej? Predstava izhaja iz trenutka, ko telo postane edina konstanta – edino mesto, kjer dom še obstaja kot gib, dih in ritem.

Elenina stvaritev je pred publiko prvič zaživela 30. novembra 2025 na odru Plesnega teatra Ljubljana, ki s svojo intimnostjo prostora ustreza osebni izpovedi koreografinje. Ko smo v vlogi publike postopoma vstopali na prizorišče, je Elena sedela v prvi vrsti nam namenjenih sedežev in se zaskrbljeno ozirala naokrog. Z rahlim nemirom v očeh je spremljala prihod vsakega posameznika. Občasno je vstala, povabila koga, da se usede na njeno mesto, potem pa se hitro premislila in ga znova zasedla – svoj trenutni ‘domači prostor’. Prostor, kamor sicer ne spada, a se v njem vendar počuti bolj varno, kot če bi se morala preseliti kam drugam.
Elenin kostum so predstavljale enostavne bele hlače in majica, na kateri izstopa živo rdeča vezenina, tako značilna za makedonsko narodno izročilo. Ne gre za kostum v klasičnem gledališkem smislu, temveč za premišljen kostumski znak: vezenina deluje kot nosilec spomina, identitete in pripadnosti. Tradicionalni motivi niso uporabljeni le folklorno, temveč subtilno in osebno – kot nekaj, kar je vtkano v telo in ga ni mogoče odložiti. Na odru kot zapuščeni otok leži bela krinolina z enakim ornamentom – morda dom, ki ga je Elena zapustila. Sprva obstaja kot oddaljen spomin, kot nekaj zapuščenega v daljni zavesti, a vendar temeljno prisotnega. Skozi predstavo Elena vzpostavlja dialog z bogatim krilom skozi dotik: vanj se zavija, ga oblači, se skriva v njem pred zunanjim svetom; oblačilo postane zavetje, zaščita, hkrati pa tudi breme preteklosti.

Posebno mesto v predstavi zavzemata tudi avtorja in izvajalca glasbe, violinista Bozhana Gosheva in Simeon Goshev. Na oder vstopita še pred začetkom Elenine plesne akcije in se umestita v osvetljen krog v ozadju odra, kjer postaneta tih, a stalno prisoten del dogajanja. Njuna glasba ni zgolj spremljava, temveč enakovreden dramaturški partner gibu. Melodija, s katero vstopita v projekt, je mirna, zadržana in otožna, podobna Eleni sami. Ta se iz svoje začetne pozicije počasi premika proti zapuščeni krinolini; njeno telo se plazi po tleh, kot bi ga nevidna sila hkrati privlačila in odbijala. Kostum jo kliče, a hkrati tudi straši. V njenem gibu se zrcali težko breme spomina, globok strah, ki jo pritiska k tlom in ne popušča. Glasba, v kateri v ozadju odzvanja makedonski melos, odpira ključno vprašanje predstave: bo Elena v domači krinolini našla rešitev, delček sebe, ki ga je nekje na poti izgubila – ali pa je vse skupaj zgolj utvara, projekcija hrepenenja in nerealno sanjarjenje o domu, ki morda obstaja le še kot spomin?

Njen ples se stopnjuje in postaja vedno bolj divji, odločitev, da se spoji s kostumom, pa vse bolj artikulirana, dokler se dokončno ne odloči in se uleže nanj kot v materino naročje. Glasbenika odideta, Elena pa s svojim jasnim glasom preseka tišino. Prostor preplavijo verzi pesmi Tuga za jug (Žalost za jugom) makedonskega pesnika Konstantina Miladinova, ene najmočnejših pesniških izpovedi hrepenenja po izgubljenem domu. Pesem je nastala v času pesnikovega bivanja daleč od rodne Makedonije in izraža globoko eksistencialno bolečino človeka, iztrganega iz prostora, kjer so njegov jezik, spomini in identiteta. Pesnik v njej kliče po soncu, ki ga pogreša, po toplini juga in hkrati toži o mrazu severa, o tesnobi tujine. Želi si, da bi mu bila dana krila, s katerimi bi lahko poletel nazaj domov. Jug v pesmi ni le geografska smer, temveč simbol doma, otroštva, topline in notranjega ravnovesja, ki ga ni mogoče nadomestiti. Elenino recitiranje je suvereno, artikulirano in globoko emocionalno; marsikomu v občinstvu se je od silnih občutkov naježila koža – prepoznati je bilo tudi njen dramski talent.

Med recitiranjem si Elena oblači bogato krilo. Njen jasni glas in izgovorjeni verzi postanejo neposreden izraz tistega, kar je bilo dotlej izpisano skozi telo – hrepenenja, izgube in ne ugasle vezi z domovino, ki jo plesalka nosi v sebi, ne glede na oddaljenost, ki ju loči. Pesem se zaključi, Elena se počasi izvije iz krila. Zazveni elektronska glasba, močan ritem z izrazitim etno prizvokom, glas pevke prebije prostor. Ritem se zlije z utripom Eleninega srca in jo preobrazi v bojevniško figuro, čuječo ninjo, ki se spopada z okoljem – oziroma sama s seboj. V tem intenzivnem gibalnem izbruhu se rojeva nova Elena: takšna, ki se zaveda svojega bistva in svojih korenin ter si dovoli, da prav na tem izročilu gradi svoj novi – in hkrati stari – jaz. Le tako lahko zaživi s polnimi pljuči, najde notranji mir ter goji in razvija svojo ustvarjalnost, ki ji daje najgloblji smisel.

Glasbenika se vrneta na oder in se s svojo živo glasbo pridružita posnetemu narodnemu ritmu. Zazveni znana ljudska melodija. Glasba Eleno ponese in njeno telo spontano preide v pravi makedonski ljudski ples – v drmež, v kolo, ki se začne vrteti okoli kostuma, okoli simbolnega jedra njene domovine. Gib ni več abstrahiran ali stiliziran, temveč neposreden, telesno zasidran in ritualen. Ples ne nastaja zaradi oblike, temveč iz potrebe – kot naravni odziv telesa, ki se je ponovno povezalo s svojim izvorom.

Elena se prepušča ritmu, se približa publiki in se prvič nasmehne – iskreno, srečna. Našla je svoj življenjski ritem, tisti, ki poganja njeno telo in ob katerem se počuti domače, mirno in varno – pripravljena na nove izzive. En sam ritem – nepopolni, a resnični 7/8 takt, globoko zasidran v njenih koreninah – se prepleta z gibanjem sodobnega plesa in folklornimi koraki. Ritem je tisti, ki plesalko vedno znova vrača k sebi – da spozna, da dom ni prostor, temveč ritem, ki ga srce nikoli ne pozabi. Dom ni tam in ni tukaj, temveč nekje vmes – v ritmu, ki ga nosimo v sebi. V tej združitvi se razkrivata bolečina in hrepenenje, ki ju občuti vsakdo, ko je odnesen v neznan prostor, daleč od doma. Odgovor na to bolečino, vtkano v tiha vprašanja ‘Kje sem? Kdo sem?‘, se skriva prav med prahom doma in vetrovi daljave – v spoznanju, da dom ni kraj, temveč ritem, zvok in dih, ki ga nosimo v sebi.

Glasba nadaljuje svoj ritem, Elena pa se postopoma umiri in se znova ogrne s krilom, ki se navzven razpre v rdeče ogrinjalo – odtenek topline, ljubezni in srca –, medtem ko ornament, simbol rodnega doma, ostane skrit v njeni notranjosti. Postane in ostane del njene biti, njene identitete in duše; postane Elena sama. Oder se počasi zatemni, le iz levega sprednjega kota vanj prodira močna svetloba, kot slap žarečega sonca, kot obljuba nove poti. Elena govori brez glasu. Njene ustnice ponavljajo verze pesmi Tuga za jug, roko iztegne proti svetlobi in se ji počasi približuje – odločena, mirna, ozaveščena. Našla je samo sebe. Našla je svoj dom, ne kot kraj, temveč kot korenine notranjosti, ki bodo potovale z njo kamorkoli. Korenine, ki jo bodo kot mati domovina hkrati tešile in varovale v novem svetu.

Posebno pohvalo si zasluži tudi kostumografska zasnova Minchae Kim. Ta je v tesnem sodelovanju z Eleno ustvarila oblačilo, ki ni zgolj estetski element, temveč ključen dramaturški nosilec predstave. Kostum deluje kot materializiran spomin in simbol doma: od bele, zadržane zunanjosti, govorečih ornamentov, do razkritja notranjih rdečih odtenkov topline srca in rodne Makedonije. Njegova preobrazba skozi predstavo natančno sledi Elenini notranji poti in gledalcu omogoča vizualno branje njenega emocionalnega in identitetnega razvoja. Kostum ne ilustrira, temveč aktivno soustvarja pomen.

Enako pomembno vlogo ima glasba, ki jo v živo izvajata Bozhana Gosheva in Simeon Goshev. Njuna glasbena prisotnost presega spremljavo giba in deluje kot enakovreden partner na odru. S prepletom tradicionalnih makedonskih ritmov, sodobnih zvočnih struktur in izrazite emocionalne linije glasba organsko vodi dramaturški lok predstave – od zadržanosti in hrepenenja do moči, ritma in osvoboditve. Prav glasba je tista, ki Eleno v odločilnih trenutkih ponese, jo prizemlji v lastne korenine in ji omogoči, da se skozi gib znova poveže sama s seboj.

Med prahom doma in vetrovi daljave je izjemno zrel avtorski prvenec, ki presega pričakovanja prve samostojne celovečerne stvaritve. Elena Nikolovska se v njem izkaže kot celostna umetnica: dramaturško premišljena, emocionalno iskrena in plesno tehnično suverena. Njena sposobnost, da osebno izkušnjo prevede v jasno strukturirano, simbolno bogato in telesno prepričljivo odrsko govorico, razkriva avtorico z izrazitim umetniškim potencialom in notranjo nujo po ustvarjanju. Predstava ne učinkuje kot razlaga ali izpoved, temveč kot zrela refleksija identitete, pripadnosti in poti, ki se ne konča z iskanjem doma, temveč s spoznanjem, da ga ves čas nosimo v sebi. Elena s tem delom stopa samozavestno na umetniško pot, ki ji brez dvoma odpira številne nadaljnje ustvarjalne možnosti.

Seveda pa predstava v takšni celovitosti, občutljivosti in jasnosti ne bi mogla zaživeti brez predanega in natančno uigranega dela celotne ustvarjalne ekipe, ki je Elenino avtorsko vizijo podprla, jo soustvarjala in ji omogočila, da se je na odru razprla v vsej svoji moči: zunanje oko – Annette Lopez Leal; sodelovanje – Društvo Makedonija; koprodukcija – Plesni teater Ljubljana; finančna podpora – Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije; tehnika – Plesni teater Ljubljana.

Za konec si dovolim povsem osebno misel. Elena Nikolovska je bila moja učenka in spremljati njen razvoj – tako plesni kot človeški – je bilo zame globoko ganljivo. Videla sem njene prve dvome, iskanja in napore, pa tudi njeno vztrajnost, disciplino in notranjo nujo po izrazu, ki je danes prerasla v zrelo, avtentično umetniško govorico. Na njeno delo sem iskreno ponosna. Želim ji, da je Med prahom doma in vetrovi daljave šele prvi korak na njeni samostojni ustvarjalni poti, da si bo še naprej upala tvegati, raziskovati in rasti – ter da nikoli ne bo izgubila svojega 7/8 ritma, tistega nepopolnega, a resničnega utripa, ki je globoko vtkan vanjo in brez katerega Elena preprosto ne bi bila – Elena.