Avtorica: Claudia Sovre
Objavljeno na spletnem portalu Parada plesa, Ljubljana 14. 1. 2025
Veliko sem že slišala o tej predstavi, ki je doživela svojo slovensko premiero v Centru kulture Španski borci, 4. 4. 2023, pa vendar si je nisem uspela ogledati do sedaj, ko jo je ponovno uvrstil na spored Cankarjev dom ob zaključku odhajajočega leta, 29. in 30. decembra 2024.
Maurice Ravel je svoj Boléro, delo za veliki orkester, ustvaril leta 1928. Predstavlja eno njegovih zadnjih dokončanih del, preden je bolezen zmanjšala njegovo aktivno komponiranje. To specifično delo je od samega idejnega začetka povezno s plesom, saj je Ravelovo komponiranje sprožilo naročilo plesalke Ide Rubinstein, ki ga je prosila za orkestralno transkripcijo šestih skladb iz sklopa klavirskih skladb Isaaca Albéniza Iberia. Zaplet okoliščin pa je botroval Ravelovi odločitvi komponirati povsem novo skladbo, ki temelji na boleru, španski plesni glasbeni obliki.
Skladba, ki je bila premierno uprizorjena v pariški Operi 22. novembra 1928 v koreografiji znamenite Bronislave Nijinske ter po načrtih in scenariju Alexandra Benoisa, je pod taktirko Waltherja Strarama nemudoma doživela senzacionalen uspeh. Boléro je na skladateljevo veliko presenečenje tako postala Ravelova najbolj znana skladba, pa čeprav je sam napovedal, da bo večina orkestrov zavrnila njegovo izvedbo. Običajno se igra kot čisto orkestrsko delo, obstajajo pa tudi baletne in plesne uprizoritve, od katerih je prav gotovo najznamenitejša koreografska postavitev Mauricea Bejarta, premierno uprizorjena leta 1960 z jugoslovansko balerino Duško Sifnios v glavni vlogi, ki jo je Bejart postavil na visoko mizo (morda v španski taverni?) in obkrožil s sedečimi moškimi plesalci. Ti se počasi odzivajo na čutni ples solistke, glasba in ples vzajemno naraščata in kulminirata v vrhuncu združitve plesalcev na vrhu mize. Kasneje je Berajt zaupal glavno vlogo tudi moškemu plesalcu, Jorgu Donnu, ki je enakovredno podal strast naraščajočega Bolera. Seveda je glasba kot takšna nudila navdih mnogim koreografom, nastalo je polno raznoraznih plesno-baletno različic. Osebno sem večkrat razmišljala, kako pogumen moraš biti, oziroma kako izčiščeno in udarno idejo moraš imeti, da se lotiš takšnega podviga po edinstvenem Bejartovem Boleru, ki ga je resnično težko doseči, kaj šele preseči.

Jesús Rubio Gamo, koreograf in idejni vodja predstave, predstavlja enega izmed izstopajočih in obetavnih koreografov današnje mlajše generacije v Evropi. ‘Po študiju baleta, sodobnega plesa, gledališča in literature se je ustalil v rodnem Madridu. Svoje delovanje je opisal kot ‘združevanje matematične strukture s senzorično močjo’, medtem ko posebno pozornost posveča majhnim variacijam in podrobnostim v ponavljanju.‘ Tako njegovo delo Gran Bolero na novo definira znamenito Ravelovo skladbo Boléro, temelječo ne na izpeljevanju gradiva, pač pa na njegovem ponavljanju. (Spletna stran Festival Ljubljana)

Predstava Gran Bolero je bila originalno narejena za dva španska plesna ansambla, ter v tej izvedbi požela izjemne kritike in številne nagrade, med drugimi tudi nagrado MAX (špansko nagrado za uprizoritveno umetnost) kot najboljša plesna produkcija leta 2020. Izvedba v produkciji ansambla En–Knap in Zagrebškega plesnega ansambla pa predstavlja koprodukcijsko priredbo in nadgradnjo prvotne uprizoritve. Od premiere pa do danes je napolnila mnogo večjih slovenskih odrov, kot so Križanke v okviru Festivala Ljubljana, festival VISAVÌ v Gorici in Celovški plesni festival, festival Front@ v Murski soboti, nedavno pa je svoje mesto našla tudi na odru Cankarjevega doma. Takole o nastanku predstave govori avtor sam: ‘Bilo je leta 2009, ravno sem se vrnil v domače mesto, Madrid, po nekaj letih v Londonu. Bil sem žalosten. Počutil sem se, kot da bom izgubil nekaj, kar mi je bilo življenjsko pomembno: ljubezen do plesa. Leta 2011 smo imeli v Madridu obsežne demonstracije. Šlo je za gibanje Indignados. Ljudje so se podali na ulice, spali so na trgih, da bi sporočili: Dovolj! Želeli smo prenovljenje, prerojenje, želeli smo ustaviti sistem, ki je bil pokvarjen. To so bili dnevi, polni upanja na spremembe. Ravelov Boléro se je pojavil okrog tistega trenutka, sredi vaje. Bil je kot nagon, kot vlak, ki goni naprej, poln energije. Dal mi je nekakšno obljubo: če vstopiš, te popeljem nekam na novo. Vstopil sem.’ (spletna stran En-Knap). Ljudsko gibanje Indignados, ki naj bilo pomemben motivator koreografa za nastanek Gran Bolera, predstavlja skupaj z gibanjem 15-M neko vrsto protestov in demonstracij proti politiki varčevanja v Španiji. Demonstracije so se začele 15. maja 2011 in se razširile po različnih družbenih omrežjih. Španski mediji so gibanje povezali s špansko finančno krizo 2008–2014, arabsko pomladjo, pa tudi z demonstracijami v severni Afriki, Iranu, Grčiji, na Portugalskem in Islandiji. Protestniki so se zbirali proti visokim stopnjam brezposelnosti, rezom socialne pomoči, politikom in dvostrankarskemu sistemu v Španiji, pa tudi proti političnemu sistemu, kapitalizmu, bankam in javni korupciji. Mnogi so zahtevali osnovne pravice, do doma, dela, kulture, zdravja in izobraževanja. Šlo je za skupnost, ki se je združila ob istih idejah, zahtevah in hotenjih.

Po prebranem spletnem gradivu o predstavi, sem bila resnično radovedna v več smereh. Kako bo José Pablo Polo, avtor glasbe (na osnovi Ravelovega Boléra) uspel 15 minutno, delo v katerem se edinstveno ponavlja ena sama tema, razširiti na dobo 55. minut in pri tem obdržati koherentnost glasbe in njenega intenzivnega naraščanja? Na kakšen način se bo ljudsko gibanje Indignados odrazilo v koreografiji kot neka vodilna ideja oziroma zasnova? Na kakšen način funkcionirata oba plesna ansambla v skupnem projektu, ki naj bi na koncu predstavljal enotno hotenje širše ljudske množice in njene želje po spremembah? In navsezadnje, kako se v predstavo vklaplja golota, na katero smo bili kot gledalci opozorjeni na spletni strani Cankarjevega doma: ‘Za starejše od 12 let (prizori golote)’? Golota kot element v zgodovinskem razvoju plesa in gibanja je bila v prejšnjem stoletju vsekakor pomemben alternativni element, ki je šokiral, pripovedoval, dokazoval, naprej z gibanjem modernih plesalcev, kot je bila Isadora Duncan, ki je črpala navdih iz antične Grčije in plesala v skoraj prosojnih oblačilih. S kulturno revolucijo v 60.ih in v 70.ih letih je golota kot orodje gibanja za osvoboditev telesa postala del eksperimentalnih predstav, način, s katerim so umetniki izzivali družbene norme. V današnjem gledališkem in peformativnem svetu golota več ne šokira, temveč se običajno uporablja kot orodje za raziskovanje telesnosti, identitete in vzpostavljanjem odnosa med izvajalcem in gledalcem. Golota v plesu danes naj torej ne bi pomenila provokacije, saj smo idejo na ta način predelali že v prejšnjem stoletju, temveč arhetipski način izražanja, ki odseva kulturni, zgodovinski in umetniški kontekst.

Obe predstavi Gran Bolero v Cankarjevem domu sta bili popolnjeni, predstava je privabila s svojim slovesom, odličnimi kritikami in dvema prepoznavnima ansambloma. Ob dvigu odrske zavese zagledamo dve ločeni skupini plesalcev, postavljenih v dve ravni vrsti – koloni ob skrajnem desnem in levem delu odra. V ozadju blešči svetla linija (oblikovanje svetlobe Leon Curk in David Picaza), ki ansambla izven zemeljsko povezuje, na sredini pa kot trdni steber kraljuje nepremični, osamljeni plesalec. Kateri strani, skupini pripada? Tega pač nikoli ne izvemo, saj tudi nima nikakršnega pomena. V glasbi zaslišimo le ritem, počasen in tih, vendar vztrajen in ponavljajoč, naraščajoč, kar prestavlja glavno značilnost Ravelovega Bolera. ‘Ponavljanje, prek glasbe v koreografijo, gib, nenazadnje glas. In znova in znova. In še vedno in še vedno.’ (gledališki list). Svetlobna linija v ozadju ugasne, skupini ostaneta v poltemi, svetlobni steber se osredotoči le na sredinskega plesalca, ki še vedno miruje ob minimalistično naraščajoči glasnosti prisotnega ritma.

Nenadoma se odloči plesalec iz stranske vrste pristopiti k sredinskemu akterju in s tem razbiti napetost statične situacije. Pridružujejo se novi člani, skupina se veča, jakost ritma se povečuje, spominja na bitje srca – najprej enega samega, nato kolektivnega srca celotne skupine, ki se je združila v svetlobnem krogu. Postopoma se plesalci začnejo ločevati od skupine, zbrane v srčici odra, hodijo po ritmu Ravelovega Bolera, hoja in ritem, popolnoma usklajena, logična povezava med plesom in glasbo, ki je globoka in večplastna, saj ena brez druge skorajda ne more obstajati. Skupaj ustvarjata sinestetično izkušnjo, kjer se zaznavanje enega čuta brezpogojno prepleta z drugim.

Plesalci se skozi individualno premikanje po odru počasi združujejo v premikajočo se homogeno skupino, ki kot deroča reka reže prostor s svojimi ritmičnimi koraki. Krožijo po odru z neverjetno energijo usklajene skupnosti, iz katere občasno izlušči posameznik, duet ali manjša skupina odpleše svojo krajšo plesno sekvenco in se ponovno pridruži vedno močnejši in glasnejši plešoči gmoti. Ta nadgrajuje svoje gibanje s spremembami formacije, dodajanjem poskokov, tekom, ob čemer si do potankosti sledijo s fascinantno uglašenostjo skozi ‘stopnjevanje, da bi vzniknila skupnost – vez, tkivo, meja in presežek, natanko v napetosti tistega ”še” – gona in vztrajanja, izčrpavanja, ki se ne izčrpa.’ (gledališki list) Med gibanjem vsak od plesalcev pove svoje ime (če sem prav slišala zaradi oddaljenosti od odra), se s tem predstavi soplesalcem in publiki, in prispeva k medsebojnem spoznavanju in grajenju skupnosti.

Rdeča nit celotne predstave zagotovo predstavlja ponavljanje. Kot prvo v Ravelovi glasbi, ki jo je José Pablo Polo mojstrsko raztegnil s petnajstih na celih 55 minut in pri tem zadržal počasni crescendo, napetost naraščanja ob vpadanju inštrumentalnih tonov, do kulminacije samega fascinantnega zaključka. Moj poklon. Koreograf sledi ideji ponavljanja v samem gibu, kar najbolje ponazarja maratonska hoja plesalcev, pa tudi krajše plesne sekvenci istih plesalcev v različnih trenutkih, ki se ponavljajo znova in znova. ‘Ponavljanje odrešuje’. (gledališki list). Ob splošnem naraščanju zaslišimo vsake toliko besedo, besede, krik, ki ga žal nisem razumela, saj sedeti v 3. vrsti stranskega balkona Gallusove dvorane in pisati kritiko za plesno predstavo, enostavno ni humano in mislim, da sem to počela zadnjič na ta način. Ples je vizualna umetnost, in predvsem sodobni ples moram videti z razdalje, ki mi omogoča spremljati dihanje plesalcev, njihov izraz in medsebojno energijo, da predstavo začutim v celoti in moja čutila izoblikujejo pravilne (seveda subjektivne) vtise.

Plesalci posamično, izza odra, puščajo dele svojih oblačil, naenkrat so njihova telesa lahkotnejša, saj jih je kostumografka Katarina Markov (Atelje d.o.o.) v začetku oblekla v večplastne kostume, vsakdanjega izgleda, nanizana ena na vrh drugega. Začetna teža skupine počasi izgineva, oblačila se luščijo z zadušenega organizma, ki se premika proti svetlejši, svobodnejši prihodnosti. Le enkrat v celotni predstavi se zgodi, da plesalci kolektivno zamrznejo, gibalno prekinejo pritiskajoči ritem, vendar glasba nadaljuje in potegne plesalce nazaj v svoj ponavljajoči mlin. Plasti se luščijo, oblačila odpadajo s prepotenih teles, ki se skozi ples in ritem predajajo ekstatičnemu užitku skupnosti. Ples postaja vedno bolj divji, telesa padajo, interaktivno se vključi publika, sodeluje ob vlečenju prepotenih teles po odru, vzajemnem prepevanju melodije. Vlečena telesa se dvigujejo in vračajo v skupnost vedno bolj živa in prvinska. Koreograf dosledno sledi Ravelu, ki skozi glasbeno ponavljanje ‘kopiči energijo, željo obljubo. Vedno znova obljublja, da boš nekaj prišel. In ves čas daje namige, da bi bil kraj, kamor bi prispel lahko eksploziven ali orgiastičen, orgazmičen.’ (gledališki list) Plesalci tečejo, kričijo, gola telesa se bleščijo v potnih sragah, do končne eksplozije, ki zaustavi plesalce pred publiko, tema, luč, tema, konec.

Gran Bolero zagotovo predstavlja inovativen koreografski pristop k Ravelovem Boleru, kar za marsikatero verzijo, ki smo si jo lahko ogledali tudi pri nas, ne bi mogla trditi. Plesalci En–Knap Group (Nika Zidar, Mattia Cason, Tina Habun, Davide Lafabiana, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini) in Zagrebški plesni ansambel (Luna Lilek, Nika Lilek, Silvija Musić, Endi Schrötter, Linda Tarnovski, Karlo Topolovec) so svoje delo opravili več kot odlično, kar smo od obeh ansamblov tudi pričakovali, saj sta oba že dalj časa prisotna na slovenski in hrvaški sceni, kontinuirana v svojem ustvarjanju in prepoznavna v evropskem merilu. Pohvala tudi asistentki koreografije v Sloveniji in na Hrvaškem Clari Pampyn, sicer pa se pod asistenco koreografa podpisuje Alicia Cabrero. Koreograf je svojo idejno zasnovo v 55. minutah mojstrsko razvil skozi naraščajoče mehansko ponavljanje enega in istega glasbenega motiva, pa vendar so se mi osebno ob razmišljanju o predstavi postavila določena dramaturška vprašanja – morda prehitra združitev obeh skupnosti? Pomen vlečenih teles, kaj predstavljajo, saj odnos združene skupine deluje pozitiven in uglašen? Golota teles, potrebna ali ne, in če je odgovor da, zakaj samo nekatera? No, morda bi si na njih znala odgovoriti, če bi sedela bližje in s plesalci dihala isti zrak. Vsekakor izredno fizičen in ekstatičen plesni zaključek leta 2024 s pozitivno perspektivo prihodnosti. Hvala vsem plesalcem in drugače vpletenim za to!