V soboto, 25. novembra 2023, ob 19.00 je v Domu II. slovenskega tabora Žalec na odru premierno zasijala celovečerna plesna predstava Srce, poleti! v koreografiji Andreje Šraj, ki je na slovenski plesni sceni kot plesalka, pedagoginja in koreografinja prisotna že vrsto let.

Naj na na kratko povzamem njeno plesno umetniško pot, ki jo je kot nekdanja gimnastičarka začela leta 2003 v Plesni izbi Maribor pri plesni pedagoginji in koreografinji Mojci Ussar. Bila je članica skupine Company II in od leta 2003 do 2006 sodelovala pri številnih plesnih projektih ter v dveh celovečernih plesnih predstavah. Leta 2007 jo je pot zanesla v New York, kjer se je plesno izobraževala na Dance New Amsterdam in sodelovala pri raznih plesnih projektih, leta 2009 pa uspešno končala šolanje in si hkrati pridobila certifikat za poučevanje Simonson tehnike. Po vrnitvi v Slovenijo je v sezoni 2009/10 začela plesati in poučevati v Galeriji plesa Maribor, kmalu pa obogatila in razširila dejavnosti še na sodelovanje s Harlekinom, društvom za umetnost plesa Celje.

 

Kot plesalka je nadaljevala sodelovanje s koreografinjo Mojco Ussar in dobivala odlične kritike tako doma kot v tujini, leta 2012 je prejela na portalu Parada plesa naziv plesalka leta za odplesano predstavo Odsevi. Od leta 2018 se intenzivneje posveča poučevanju in koreografiji ter svoje bogato znanje predaja mlajšim generacijam plesalk in plesalcev. Ustvarila je ogromno koreografij, plesnih miniatur in tekmovalnih koreografij, s katerimi plesalke posegajo po najvišjih mestih v slovenskem in tujem plesnem prostoru. Leta 2021 pa se je prvikrat predstavila kot koreografinja s celovečerno plesno predstavo Poletna noč – Homage Mojmirju Sepetu v Slovenskem ljudskem gledališču (SLG) Celje. Na portalu Parada plesa je dobila naziv naj plesna pedagoginja za leto 2021.

 

Andrejo sem osebno spoznala na enem od tekmovanj koreografskih miniatur v organizaciji Društva baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) v Lendavi, kjer je zaplesala skupaj z Mojco Majcen v koreografiji Mojce Ussar, jaz pa sem za to priložnost ustvarila koreografijo za odlično plesalko Patricijo Crnkovič. Čeprav naj bi na tekmovanju predstavljale konkurenco ena drugi in se, kot je v navadi ob takšnih priložnostih, ‘grdo gledale’, smo se med vajami na odru in bivanjem v isti garderobi bolje spoznale, in moram priznati, da sem med nami takoj začutila neko skupno simpatijo. Namesto rivalstva nas je povezala skupna ljubezen do plesa in umetnosti, ostale smo v daljnem ali bližjem kontaktu še do danes, zato me je povabilo na novo Andrejino premiero še posebej razveselilo.

 

Predstavo je Andreja pripravila skupaj s Harlekinom – društvom za umetnost plesa Celje in njihovimi dolgoletnimi plesalkami, za katere Andreja pravi: ”Njihova predanost in ljubezen do plesa se bleščita v vsakem koraku. V Harlekinu se združujejo kot eno srce, povezano s strastjo do umetnosti. Vsaka posebej prinaša svoj edinstven žar, in zame je to največja nagrada, občutek, ki ga besede težko ujamejo.” V dramaturškem pogledu se je Andreja naslonila na soimenjakinjo Andrejo Kopač, izkušeno slovensko dramaturginjo, s katero sta združili moči že pri plesni predstavi Poletna noč – Hommage Mojmirju Sepetu. Ta je v napovedniku med drugim zapisala: ‘Nova plesna predstava koreografinje Andreje Šraj in navdušujočih mladih plesalk društva za umetnost plesa Harlekin iz Celja izkazuje izraz avtoričinega doživljanja sebe in sveta, v katerem se zdi, da ni več prostora za iskreno srčnost; po drugi strani pa gre za zgodbo o vseh ovirah, ki jih mora tako mlad, kakor izkušen človek premagati, da lahko v prsih znova zaigra – srce … Kako torej premagati temo in znova najti pravi, avtentični jaz kot svetlobo, v kateri so um, duša in srce združeni v harmoniji s preteklim, sedanjim in prihodnjim, da lahko srce poleti?‘

Jaz sem vsekakor odprla svoje srce, ko sem vstopila v dvorano v Žalcu in z nemirnim pričakovanjem zasedla svoj sedež. Odrska zavesa se je razprla in nas popeljala v temačno apokaliptično vzdušje, kjer so kraljevale nepremične plesalke, katerih mišična telesa so popolnoma pokrivali tesni sivo-lisastih trikoji (kostumografija Katarina Markov). Med njimi in ležečimi lesenimi klopmi se je kot pritajena grožnja valila gosta megla, ki je požirala vase in spet izluščila monumentalne objekte, označevalce odrskega prostora.

Z vstopom prvih glasbeni tonov, ki s svojo skrivnostnostjo poudarijo napetost trenutka, se statičnim figuram pridružijo nove plesalke v sivem in skozi tekoče gibanje oživijo ter zasedejo opuščeno apokaliptično okolje. Glasbo je koreografinja tenkočutno črpala od različnih ustvarjalcev (Travis Lake, Olafur Arnalds, Deya Dova, Matt Morton) in z njo tesno povezala gibanje plesalk.

Monotonijo sivine kontrastno preseka dekle v rdečem (Mia Lovrenčak) s svojim prihodom v okolje, kamor ne spada, kjer moti ustaljenost sivih bitij. Ta se sprva ne menijo zanjo, jo opazujejo, morda bo vsiljivka izginila, kakor je prišla. Dekle v rdečem pa ostaja med njimi, prestrašeno in ranjeno srce išče izhod, svetlobo znotraj sivine, in se ‘‘zoperstavlja omejitvam, ki jih pogojuje sistem in človek v njem”, kot pravi Kopačeva. Vendar je sivina tokrat močnejša, napade izdano srce, ga potlači in zavije vase.

Glasba dobi močan ritmični prizvok, Siva dekleta kot zlobne Rusalke upravljajo z Rdečim srcem, ga dušijo in stiskajo v krog, kar se razvije v aktivno skupno koreografsko enoto, odlično odplesano, plesalke skozi tesno povezanost delujejo kot en organizem, v svojem plesu so izredno sinhrone in verodostojne. Morda bi lahko bil ta del nekoliko krajši, saj osebno menim, da preveč dobrega tudi pripelje v monotonijo, in na trenutke je uvodni del predstave začel kljub konstantni napetosti izgubljati na intenziteti. Zaključek uvodnega dela nam prinese Rdeče srce, ki se kot ognjeni cvet dviguje proti nebu, sive Rusalke pa izgubijo svoj zlobni prizvok in jo kot korenine tesno obkrožijo in povezujejo z zemljo. Sledi melodija z izrazitim ženskim vokalom. Rdeče srce začne slačiti svojo staro kožo, ostale plesalke ji sledijo, proces levitve je težak in boleč, pa vendar vztrajajo, odvržejo težo sivine in obrnejo nov list.

Predstavo dobesedno preseka legendarna melodija Caruso v izvedbi Luciana Pavarotija, kar se mi je najprej zdela precej drzna izbira, saj menim, da uporabiti takšno mojstrovino kot podlago plesu predstavlja ogromen izziv in težko nalogo za koreografa, ki mora trdno stati za svojo idejo, da lahko upraviči to izbiro. Moram priznati, da sem tu podvomila v Andrejino glasbeno izbiro, pa vendar je moj dvom izpuhtel, ko sta nam Maja Kovačić in Daniela Preskar pričarali čudovit ljubezenski duet in se skozi prefinjeni koreografski jezik Andreje Šraj popolnoma zlile s Pavarottijevim angelskim glasom. Prevzeli sta nas z brezčasno idejo čiste ljubezni, ki ni vezana na spol, starost, raso, veroizpoved ali državne meje, temveč ponuja iskrenost, predanost in upanje, da ljubezen vendarle lahko ruši pregrade, in srce, ki dovolj močno verjame, zmaga!

Predstava se nadaljuje s solističnimi in skupinskimi koreografskimi sekvencami, kjer nam plesalke pripovedujejo o pomembnosti sprejemanja in medsebojne povezanosti. V zadnjem delu se koreografinja posluži ritmične glasbe z rahlo orientalnim, eksotičnim prizvokom, uporablja krožno formacijo, ki deluje kot obred očiščevanja, razbremenitve duše vsega tega, kar nas vsakodnevno omejuje in pritiska k tlom v današnjem ponorelem svetu. Plesalke se spreminjajo v močne, osvobojene osebnosti, iz njih skozi ples izžarevata sreča in volja do življenja. Scena se počasi temni, sonce zahaja, glasba izzveni, zamenja jo pritajeno žvrgolenje ptičev, telesa se umirijo in prevzamejo nežno valovanje vode, ki teče naprej, brezčasno, se ne ustavi in kot vir življenja poganja naš svet naprej … in naprej…

Harlekinove plesalke so izredno močne in plastične v svojem plesnem gibanju, kljub svoji mladosti delujejo izkušeno, tako v plesnem kot v izraznem smislu. Eva Janković, plesalka, koreografinja in pedagoginja, predsednica Hiše umetnosti Celje & plesni teater IGEN je na družbenih medijih zapisala: ‘Navdušena nad mlado in hkrati tako močno zasedbo plesalk Harlekin – društvo za umetnost plesa. Skozi njih seva tvoja moč, energija in plesni pečat, ki ga nosiš v sebi, draga Andreja Šraj. Čestitke za izjemno izvedbo! Veseli me, kako skupaj gradite in soustvarjate umetnost plesa. Prav tako pa me je obdal lep občutek videti, koliko plesnih kolegov je prišlo, saj ravno sodelovanje in spoštovanje med plesalci prispevata k bogatemu plesnemu okolju.’ Ne bi se mogla bolj strinjati z njo. Pozanimala sem se, kakšno plesno podlago imajo dekleta, saj kljub sodobnejši plesni tehniki, ki jo je uporabila Šrajeva, odlično obvladujejo svoje telo na način, ki ga prepoznavam pri plesalkah z osnovami klasičnega baleta.

V predstavi nastopajo: Jedrt Birsa, Maja Kovačić, Neja Kovačić, Mia Lovrenčak, Zala Planko, Daniela Preskar, Iskra Slapnik, Živa Tanko, Anja Titan, Maša Vlaovič, Ajda Zupanc, ki se poleg sodobne in modern tehnike izobražujejo tudi v baletni tehniki, s čimer so kot majhne začele v Harlekinu in nekatere nadaljevale na enem od konservatorijev v Ljubljani in Mariboru. Vse že od mladih let obiskujejo modern klase pri Andreji Šraj, s katero se nadalje plesno izobražujejo še danes. Bravo, dekleta. Vaše delo, predanost in združevanje plesnih tehnik z vključitvijo klasičnega baleta so na odru prepoznavni v obvladovanju vašega telesa, čistih linijah, natančno izvedenih tehničnih prvinah in izrazni plastiki. Kot rada večkrat povem, je danes balet postal vsakodnevna in obvezna stalnica sodobnih plesnih tehnik. Na plesnih akademijah po Evropi in svetu, kot npr. Codatrs v Rotterdamu ali plesni akademiji v Linzu je kot prva avdicija za bodoče študente na sporedu trening klasičnega baleta, tam komisija naredi prvo in največjo selekcijo, šele za tem sledi avdicija iz sodobnega plesa, koreografije improvizacije … Plesalec, ki obvlada osnove klasičnega baleta in njegove koordinacije (nikakor ni treba biti vrhunski profesionalni plesalec!), gotovo bolj obvladuje svoje telo, njegove mišice so bolj ozaveščene in lažje obvladljive, kot je to primer pri plesalcih brez baletnega znanja. Zato tudi takšen plesalec/plesalka hitreje in lažje usvaja druge plesne tehnike, na katerih slonijo današnje priznane plesne akademije in številni plesni ansambli. Žal pri nas nekje še vedno šepamo v tem pogledu, še vedno slišim in občutim določen ‘prezir’ nekaterih ‘sodobnikov’ do klasičnega baleta, kar je bila pogosta praksa v prejšnjem stoletju, ko so se začeli rojevati modern in sodobni ples, poznejše plesno gledališče, performansi, instalacile ipd., in je bil takšen odnos do neke mere razumljiv kot del zgodovinskega razvoja. Danes, skoraj 100 let pozneje, pa so tehnike napredovale, obzorja so se razširila, današnji plesalec mora obvladovati različne tehnične stile, če želi biti kakovosten, konkurenčen. Tako kot morajo klasični baletni plesalci v državnih operno-baletnih hišah pogosto sodelovati z izrazito sodobnimi koreografi in se v trenutku prilagoditi njihovim tehničnim zahtevam, tako je za sodobne plesalce izrazito koristno obvladovanje baletnih osnov. Čas gre naprej, kdor skoči na vlak, bo morda lahko zaživel svoje sanje, kdor ne, pa bo ostal zagrenjen v dokazovanju svojega ‘prav’, pri čemer bo kmalu postal osamljen in zastarel. Tako to pač je. Ne samo v plesu, ampak na vseh področjih. Svet pa se razvija s svetlobno hitrostjo.

 

Kakorkoli že, Andreja Šraj in njene plesalke so nas navdušile s svojo novo mojstrovino, prižgale v nas plamen optimizma, da smo se odpravili domov s toploto v srcih. Velika zasluga za čarobnost predstave gre tudi odličnim članom razširjene ekipe, ki so prispevali vsak svoj kamenček v tem srčnem mozaiku: odlični kostumi so delo priznane kostumografinje Katarine Markov, za prefinjeno oblikovanje svetlobe je zaslužen lučni mojster Denis Kresnik, z napovednikom je navdušil David Drenški, grafično podobo čistih in sodobnih linij je ustvarila Ksenja Gorenak, funkcionalno in estetsko scenografijo je izdelal Branko Kološa. Seveda ne gre brez stricev in tet iz ozadja, ekipe upravnega odbora (Gregor Franulič, Barbara Gazvoda, Katja Leskovšek, Petra Škoflič) in predsednice društva Ana Vovk Pezdir. Promocija pa je bila zaupana Agenciji Prima komunikacije.
Iskrene čestitke vsem še enkrat z moje strani, upam, da bo predstava doživela ponovitve, saj bi bilo res škoda, da je ne vidi občinstvo širom Slovenije pa tudi izven nje. Srečno, in naj srce poleti!

Objavljeno na spletnem portalu Parada plesa, 30. 11. 2023

Srce, poleti! Nova mojstrovina koreografinje Andreje Šraj in plesalk Društva Harlekin! – Parada plesa