V soboto, 1.6. smo si na velikem odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma lahko ogledali najnovejšo samostojno predstavo folklorne skupine Železničarskega kulturno umetniškega društva Tine Rožanc ob njihovi 75. letnici delovanja z naslovom Drevo življenja. Ta naj bi, odeta v tančico slovanske mitologije, raziskovala družbo, skupnost ter vlogo posameznika v odnosih, ki ju gradijo.
Avtorji so si ob oblikovanju predstave zastavili dve bistveni vprašanji: kakšen vpliv ima vsak posameznik na skupnost in kako lahko spremeni življenje v skupnosti. V koncert, zavit v tančico slovanske mitologije, so avtorji umestili slovanske bogove, ki se pojavljajo na širše slovanskem področju v različnih časovnih obdobjih. Med seboj so povezani v skupnost, katere bit predstavlja drevo kot njihovo bivališče. Zgodba nas vodi od razdora pod krošnjami, kjer prepir med bogovi zakrivi propad drevesa, do ponovnega rojstva le tega. Preko cikličnosti rojstva in smrti se bogovi zavedo, da brez vsakega posameznika in njegovega poslanstva življenje ni možno. Pri tem je enostavno potegniti paralele z našim vsakdanjem življenjem, saj človek ne živi sam, je del širše skupnosti, pa če si tega želi, ali ne, zato je naše življenje najbolj produktivno skozi aktivno (so)delovanje v danem okolju in družbi.
Folklorna skupina Tine Rožanc je ena najstarejših in največjih folklornih skupin v Sloveniji, ki je bila ustanovljena leta 1949 ob prihodu Plesnega športnega kluba Ljubljana pod okrilje Železničarskega kulturno umetniškega društva (ŽKUD) Tine Rožanc. V času svojega nastanka in delovanja v nekdanji Jugoslaviji se je skupina predstavljala s precej drugačnim programom, ki je vključeval plesno izročilo vseh tedanjih jugoslovanskih republik. Po osamosvojitvi Slovenije pa se je repertoar skupine posodobil in se omejil zgolj na slovensko ljudsko izročilo. Tako danes Tine Rožanc predstavlja plese in pesmi iz različnih slovenskih regij, s katerimi nastopa po Sloveniji in gostuje po Evropi ter drugod po svetu.
Člani skupine so se po lanski odmevni predstavi z naslovom Ljubljanski zvon odločili, da ob ustvarjanju novega materiala nadaljujejo z iskanjem širšega plesnega izraza. S tem so želeli (po)ustvariti našo kulturno dediščino in se obenem poklonit vsem generacijam skupine, ki so se v njej delovale in še delujejo v obdobju 75. let. Tako je predstava Drevo življenja na odru povezala kar tri generacije plesalcev trenutno plešočih članov Folklorne skupine Tine Rožanc, kar pomeni več kot 100 plesalk in plesalcev, videli pa smo lahko tudi njihove raznolike glasbene zasedbe.
Predstava se je začne s precej dolgo glasbeno uverturo pred spuščeno odrsko zaveso, ki nas s svojimi veselimi toni popelje v sproščeno vzdušje slovenske folklorne glasbe. Ko se zavesa razpre, nam razkrije prostorni oder Gallusove dvorane, na katerem v ozadju kraljuje projicirano velikansko ozelenelo drevo. On njem je med manjšimi drevesi ob strani umeščen glasbeni orkester, ki je vešče privabljal tone iz svojih instrumentov skozi celotno predstavo. Zaslišimo posnetek žametnega glasu pripovedovalke Darje Štravs Tisu, ko nam začne pripovedovati zgodbo koncerta, avtorsko delo Lee Onfurija Volk, Tjaše Kovačič in Eneja Mlinariča. Ta se začne takole (gledališki list): ‘V samem srcu prostrane dežele je raslo mogočno drevo. Njegove korenine so segale daleč v pretekle čase, veje pa so s svojimi najtanjšimi deli že segale proti prihodnosti. Čisto vsak list posebej je med svojim poplesavanjem v vetru šepetal zgodbo o živalih in starodavnih bogovih, katerim je drevo predstavljalo dom.’ Režijo dogodka so prevzeli: Gašper Toman, Nejc Panjan, Nina Mažgon Müller, Klemen Bojanovič Kema in nam zgodbo, ki jo bom povzela po gledališkem listu, podali v devetih slikah.
1. slika: Razdor pod krošnjo – koreografija: Gašper Toma, glasbena priredba: Klemen Bojanovič. ‘Nekega dne so bogovi opazili, da drevo, ki je bilo vedno zeleno, počasi veni. Listi so postali bledi, veje pa so izgubljale svojo moč. V bogovih se je ob pogledu na bledikave liste prebudil strah. Vesna in Jarilo sta krivdo iskala v Moraninem mrzlem vetru. Ta se je silno branila, češ da veter že ni kriv za bledikave liste. Trdila je, da je Lada drevo preveč zalila z ljubeznijo in povzročila venenje. Lada je Morano le grdo pogledala in rekla, da česa tako neumnega še ni slišala. Po njenem mnenju je Veles s svojo drobnico preveč poškodoval drevesno deblo. Ta pa je okrivil Mokoš, češ da listi na njenih preslicah ovirajo rast listov. Radegast je vse skupaj z zanimanjem opazoval in pogledoval proti Perunu. Vzdušje je postajalo vse bolj napeto in bogovi so od Peruna zahtevali, da najde krivca. Ta pa je le razočarano zmajal z glavo in odšel.’
Plesalci iz vrst Tineta Rožanca so preoblečeni v slovanske bogove eden za drugim prihajali na oder in skladno s tekstom in skozi igro in ples predstavljali bogove, osrednje junake zgodbe ter njen osnovni zaplet. Kostumografijo predstave so domiselno ustvarile: Katarina Gerjevič, Liza Marcela Kunstelj, Anja Čemažar, Marija Kosmač in Helena Jamnik pri čemer so sledile narodnem izročilu in ob tem izpostavile karakterne značilnosti posameznega lika.
2. slika: Velesov klic pastirjem – koreografija in glasbena priredba Bruno Ravnikar. ‘Ko se je zbor bogov razšel, je Veles, gospodar podzemlja in korenin ostal ob drevesu. ”Pastirji,” je zaklical ”z igrivostjo in dobro voljo, obudite drevo nazaj k življenju!” Razlegel se je zvok njegovega roga in pastirji so se zbrali pod krošnjo drevesa. Njihov ples je kmalu prekinilo piskanje piščalke. Droben škrat je skočil izza debla in se nagajivo zasmejal. Pastirji so ga skušali ujeti, a na njihovo nesrečo ja izza debla skočilo še nekaj njegovih prijateljev. Pastirji so naposled obupali in odšli domov.‘
S tipično slovensko polko na oder pripleše deset bosih parov, moški s poveznjenimi klobuki, ženske pa z zavezanimi rutami na glavah. Vrtijo se po krogu v brezskrbnem, poskočnem ritmu, kar spremlja ploskanje, vriskanje juheeeejjjj, in udarjanje z ‘ritkami’ ene ob drugo. Pridružijo se jim moški na hoduljah, ki se visoko dvignjeni vešče premikajo po prostoru, obračajo in tolčejo s svojimi ‘podaljšanimi nogami’ ob tla, ženske to spremljajo s ploskanjem. Ko zaključijo svoj ples na višini, in skočijo na trdna tla, uporabijo hodulje kot oviro za preskakovanje, vlečenje – kdo bo močnejši in vrtijo svoje izbranke pod njo. Njihovo veselo rajanje prekine droben fantič, ki se pojavi izza drevesnega debla in zapiska na svojo piščal. Pridružita se mu dve deklici, skupaj igrajo poskočne melodije in se radostno sukajo po prostoru, njihova pesem pa kot odmev doni za njimi, ko stečejo za odrske kulise.
3. slika: Nagajivi škratje – koreografija Tjaša Kovačič in Špela Jurak, glasbena priredba Sašo Zver. ‘Škratje pa so zarajali pod krošnjo in se zbadali med seboj. Njihov ropot je bil tako glasen, da je na jaso prišla Mokoš. Ta je zavihtela svojo preslico in se jezno pognala proti škratom, ki so se v strahu razbežali domov.’ V tej sliki nam folklorna skupina Tine Rožanc pokaže, da se ne boji za nadaljevanje svojega izročila, saj nam zdaj ubrano zaplešejo in zapojejo otroci različnih starosti in velikosti. Pari se vrtijo se v ritmu valčka, mlajši se držijo za roke in poplesujejo po krogu in ustvarjajo razne druge plesne formacije. Nekateri delujejo še zelo mladi, neverjetno so prisrčni, ko tako resno in vestno izpolnjujejo svoje delo z nasmehom na obrazu. Bravo, Rožanci, tako se dela, saj na mladih svet stoji, pravijo.
4. slika: Vile Rožanice – koreografija: Katarina Gerjevič in Lea Onufrija, glasbena priredba Alja Šlenc. ‘Mokoš je uživala v tišini na jasi, ko je nekje v daljavi zaslišala zvok kolovrata, kar je bilo nadvse nenavadno za ta čas, saj je ura že zdavnaj odbila deset. Odločila se je, da poizve, kdo tke pozno v noč. Sledila je zvoku kolovrata in ta jo je pripeljal do skromno oblečenega dekleta, ki očitno ni poznalo pravil o prepovedi tkanja. Mokoš jo je želela strogo kaznovati, a jo je prešinila ideja – s svojo dobroto bi lahko pomagala drevesu. Odločila se je, da bo dekletu življenje obrnila na boljše in ji poiskala ljubezen njenega življenja.’ V tej sceni sodeluje le ženski del ansambla. V skupinskih sekvencah ženske sedeče na stolih sukajo prejo, kot to veleva staro folklorno izročilo, solističnem duetu pa mlado dekle in Mokoš prejo razvijeta in jo uporabita kot rekvizit za njune skupne plesne elemente.
5. slika: Valček zvezdnih senc – koreografija Gašper Toman, Glasbena priredba Sašo Zver. ‘Mokošina dobrota je navdušila Lado, ki je z obvarovanjem mlade ljubezni želela pomagati drevesu. Prepričana je bila, da bo ljubezen, ki jo delita, pomagala zaceliti rane tega drevesa. Svoje dlani je položila na deblo v upanju, da se mu bodo povrnile moči. In res, veje so se pričele dvigovati, listi niso bili več oveneli in drevo je bilo skoraj takšno, kot nekoč.‘ Na sceno priplešejo plesni pari, ki ponazarjajo svate ob poroki mladega dekleta in ženina, izbranega s strani Mokoši, da uresniči svoj načrt. Tokrat so oblečeni bolj slavnostno, ženske, obute v črne gležnjarje, bele srajce in raznobarvna krila s predpasniki, tudi moški v srajcah bele barve in elegantnem lajbiču preko njih. Ženske oblečejo mlado dekle v slavnostna bela oblačila, primerna nevesti, ženin v suknjiču pa oznanja svoj status z belimi trakovi, ki mu visijo s krajcev črnega klobuka. Celoten slavnostni dogodek je obarvan z pristno folklorno tradicijo, plesom, kjer moški in ženske na glavah zamenjajo venčke in klobuke ter parom v sredini kroga, kjer želi moški poljubiti nevesto. Ples, petje in glasba orkestra vzpodbudijo publiko, da se jim pridruži in s ploskanjem v ritmu odlično prirejenih znanih melodij spremlja ustvarjanje plesalcev.
6. slika: Kruh in sol – koreografija Anja Verderber, glasbena priredba Vlado Podlogar. ‘Veselje, ki je zavladalo pod drevesom, je opazil tudi Radegast. Pridružil se je rajanju in zapiskal veselo melodijo. Vsi zbrani so se zasukali ob zvoku njegove piščalke. Vsak topot izpod nog svatov je drevesu vlil novo energijo. Počasi so se majhni cvetovi na vejah razcveteli in žvrgolenje majhnih ptičic je naznanjalo, da se je v drevo vračala nekdanja moč.’ Plesnim parom se pridruži bog Radegast, ki prinese kruh in ga podari starejši ženski, medtem ko njen partner drži v rokah posodo z (predpostavljam) vinom. Sledi vhod več starejših parov, ki s svojim nastopom pokažejo, da je pri Rožancih aktivna tudi starejša generacija, ki se suka po prostoru in pri tem vriska nič manj goreče in poskočno, kot mlajši plesalci. Seveda folklorni plesi niso enostavni, zahtevajo precej fizične moči in vaj za usklajenost, kot vsaka plesna zvrst, kjer želimo ustvariti vrhunske rezultate. Bolj prihajamo v zrela (oziroma najlepša) leta, bolj moramo za svoje telo skrbeti z redno in pravilno vadbo, če želimo ostali vitalni in delovati v plesni umetnosti po svojih najboljših zmožnostih. Rožanci so nam pokazali, da to samo-disciplino vsekakor imajo, za kar jih je publika ob koncu slike nagradila z močnim aplavzom.
7. slika: Uničenje – koreografija Matevž Jus, glasbena priredba Klemen Bojanovič. ‘Naenkrat so se nad obzorjem zbrali temni oblaki in v zraku je bilo čutiti napetost. Na jaso je stopil Perun, z mogočnim kladivom je udaril ob tla. Glasno je zabobnelo in zavladala je tišina. Listje na drevesu je potemnelo in lubje je začelo pokati. Velese se je ob pogledu na umirajoče drevo pognal proti Perunu, a njegova prizadevanja, da bi ga ustavil, so bila zaman. Drevo je postajalo vse šibkejše, naposled se je prelomilo in gromko padlo na tla.’ Za predstavitev te slike so avtorji predstave izbrali (meni izredno ljube) rezijanske plese, ki se precej razlikujejo od tipičnih slovenskih polk in valčkov, katere imamo ‘ne-folkloraši’ običajno stereotipno pred očmi ob govoru o slovenski folklori. Rezija (Val Resie) je alpska dolina v severovzhodni Italiji, ki meji na slovenski občini Kobarid in Bovec. Vplivi temperamentnih italijanskih ritmov so tako prepoznavni v slovenski rezijski folklorni glasbi in plesu, značilni so tudi kostumi, oziroma rezijske noše – moški in ženske oblečeni v bele srajce, bele so tudi njihove nogavice, v rdeče-rjava barva pa krasi dolga ženska krila, njihove naglavne rute in moške hlače. Temperamentni ples z veliko udarcev z nogami ob tla je prijetno osvežil predstavo in nas (publiko) skoraj privzdignil s svojih sedežev. Plesalca v vlogah Velesa in Peruna se plesno spopadeta v centru, kar v dveh diagonalah ob strani spremljajo drugi rezijski plesalci. Dramaturško dobro razdelana točka, kar sem pri nekaterih ostalih nekoliko pogrešala.
8. slika: Temna zmaga in svetlo upanje (Vesna in Morana) – Koreografija Nina Mažgon Müller in Nejc Panjan, glasbena priredba Primož Gnidovec. ‘Morana je zmagoslavno pristopila k razpadlemu deblu mrtvega drevesa. S svojimi hladnimi prsti je stkala gosto meglo, ki se je spustila na jaso. Z vsakim svojim dotikom je pokrajino spreminjala v ledeno puščavo. Usedla se je na trhlo drevo drevesa in vzneseno opazovala svojo stvaritev, ko jo je nenadoma obšel topel vetrič. Besno je pogledala proti obzorju, kjer je v žarkih sonca veselo poplesavala Vesna. Morana se je pognala proti njej v upanju, da bo lahko zaščitila svoje ledeno kraljestvo.’ Morana predstavlja osrednjo osebnost v tej sliki, ko s koso v rokah v ritmu valčka drevesu zapleše svoj ‘pogrebni ples’. Talentirana plesalka v tej vlogi (žal poimenske solistične zasedbe plesalcev nisem nikjer zasledila) izstopa po svoji izdelani plesni figuri in prefinjenem gibanju, ki me večkrat spomni na baletno koordinacijo – morda se je nekoč poskusila tudi v tej tehniki? To me vsekakor ne bi presenetilo. Morani se pridružijo moški plesalci v dolgih črnih plaščih s kosami v rokah, katere vešče vrtijo v natančnem koreografskem zaporedju. Skupaj z Morano zaplešejo zanimivo sestavljen ples smrti, nevihtno vzdušje nam pričarajo utripajoče luči, dokler Moraninega praznovanja ne prekine vhod Vesne. Prizorišče objame topla rumena svetloba in uničevalci zmrznejo sredi svojega plesa. Vesna in Morana začneta boj za prevlado, Vesna pade na tla, vendar ji na pomoč priskočijo ženske v belem in skupaj uspejo premagati zlo.
9. slika: Novo življenje – koreografija Katja Kavkler, Bruno Ravnikar, Gregor Dovč, glasbena priredba Klemen Dovč, Bruno Ravnikar, Klemen Bojanovič. ‘Po srditem boju je jasa vzcvetela. Vesna se je utrujeno pobrala s tal ter pogledala proti še mrtvemu drevesu in srce ji je napolnila nepopisna žalost. Iz njenih prsi se je razlegel pridušen jok, ki je napolnil zeleno prostranstvo okoli nje. Tako hlipajoči se ji je približal Jarilo ter jo pogladil po obrazu. Pokazal ji je drobno sadiko, ki jo je vse čas nosil v žepu, in jo nežno popeljal proti razpadajočem deblu drevesa, kjer sta sadiko posadila. Majhno, čisto majceno drevesce je brž ozelenelo in pognalo nove koreninice. Vesna in Jarilo sta mu poskušala vliti še več moči, a kaj , ko sta kmalu ugotovila, da sama tega ne bosta zmogla. Poslala sta po ostale bogove, ki so se jima pridružili pri drevcu. Sklenili so krog okrog drevca, ki je postajalo vse močnejše in močnejše. Veje je pričelo raztezavati k nebu, korenine pa viti vse globlje in globlje v zemljo. Perun je nagovoril vse zbrane bogove, ‘Prijatelji, vsak konec je hkrati tudi nov začetek, ki pa je lahko dober le, če skupaj najdemo slogo in mir. Verjamem, da zmoremo premagati vse prepreke, in vem, da nas čakajo lepši in boljši časi.‘ Srečen zaključek nam skozi igro in ples odlično predstavijo plesalci Tineta Rožanca z dramaturško dobro zastavljeno koreografijo. Trava okrog umrlega drevesa je ozelenela že ob odhodu Morane in njenih črnih spremljevalcev. Ob akciji bogov – zasaditvi sveže vejice v umrlo deblo, pa začne zeleneti še vse ostalo, vejica raste in se hitro razvija v novo življenje. Na odru se solistom pridružijo vsi sodelujoči plesalci v predstavi, tokrat v belokranjskih narodnih nošah. Seveda se takoj razvije vsem poznana pesem Zeleni Jurij, ki spremlja Jurjevanje, folklorni običaj, ko na jurjevo, ki ga v Beli krajini obhajajo 24., na Koroškem pa 23. aprila enega od moških oblečejo v zelene veje ter ga poimenujejo zeleni Jurij. Ta potem hodi, oblečen v brezove veje, po katerih je Bela krajina dobila tudi svoje ime, od hiše do hiše in na vrata zatika vejice, ki vasem in družinam prinaša srečo in zagotovilo, da bo to leto dobra letina. V zelene veje tako enega od moških oblečejo tudi naši plesalci, ga postavijo na sredino, sami pa se postavijo polkrožno okrog njega in se mu globoko priklonijo. Drevo v ozadju zeleni, zimzelene folklorne melodije se vrstijo ena za drugo, naši Rožanci pa nam v velikem finalu odplešejo še zadnje plesne kombinacije, med ostalimi tudi prepoznavne in navdušujoče zvezde (vsaj tako smo to imenovali v mojih časih), ko se dva para primeta za roke in vrtita vedno hitreje, da se dekleti ob centrifugalni sili odlepita od tal, njune noge letijo visoko v zraku, fanta pa nadaljujeta z vrtenjem hitreje in hitreje.
Seveda se je ob koncu predstave razlegel močan aplavz, glasnih vzklikov pohvale in odobravanja kar ni bilo konca in prav je tako. Rožanci so nam pokazali, da zvesto gojijo naše folklorno izročilo in ga predajajo na mlade generacije, saj so osrednji snovalci predstave mladi slovenski koreografi, glasbeniki in kostumografi, ki so predstavo pripravili pod umetniškim vodstvom Nine Mažgon Müller, Nejca Panjana in Gašperja Tomana.
Moj poklon za vaše delo, dragi Rožanci, lepo je videti vašo ljubezen do slovenskega folklornega plesa in glasbe, katero ob vlaganju truda za natančno ohranjanje tradicije širite izven vadbenih dvoran ter prenašate na druge v tako čisti, neokrnjeni izvedbi z žarom v očeh. Plesna umetnost je tako neulovljiva, prehodna, zdaj jo vidiš, v naslednjem trenutku je več ni, ostane le pridih, občutek neulovljive lepote. Res je, da danes obstajajo takojšnji video zapisi, ki so nam v izredno pomoč, pa vendar nič ne more nadomestiti izročila v živo, predajanja osvojene plesne tehnike izkušenih plesalcev skozi njihovo pedagoško delo. Le mi, ki ljubimo svoje delo, lahko bi rekla celo poslanstvo, lahko s svojo ljubeznijo okužimo tudi druge, da bodo z enako gorečnostjo opravljali naše delo naprej in širili plesno epidemijo na nove generacije, ki prihajajo. In to je naša obveza umetnosti in kulturi, ki smo jo dolžni izpolniti in pustiti svoj kamenček v plesnem mozaiku Slovenije in s tem tega sveta. Srečno še naprej, Rožanci, srečno naš ves plesni svet!
