Spartak v izvedbi baleta Opere Astana na 72. Ljubljana Festivalu je bila predstava, vredna ogleda z vseh aspektov.
Naj tokrat začnem svojo recenzijo tako, kot jo običajno končam, kadar me nekaj totalno navduši – fenomenalno, nekaj, česar nikakor ne smete zamuditi, ‘must see’, predstava za baletne sladokusce, kot tudi vse druge, ki cenite umetnost v njenem širšem smislu, saj jo boste tokrat doživeli v njeni najčistejši obliki in vrhunski izvedbi. Govorim seveda o baletni predstavi, oziroma lahko rečem kar spektaklu Spartak v izvedbi Državnega opernega in baletnega gledališča Astana, ki ga je na oder Cankarjevega doma pripeljal 72. Festival Ljubljana. Ta nas vsako poletje razvaja z številnimi kulturnimi dogodki, osebno me seveda najbolj veseli izbor odličnih baletnih predstav, ki nam jih na jedilnik pričara dolgoletni direktor in umetniški direktor Darko Brlek s svojo ekipo. Poleg rednega gostovanja predstav mariborskega baleta imamo običajno na izbiro videti in slišati še druge kakovostne baletne predstave iz raznih koncev sveta. Videli smo že Bejart Ballet Lausanne, Svetlano Zaharovo, nekaj baletnih večerov s svetovno priznani baletni solisti in druge poslastice. Letošnji Spartak pa zagotovo spada v sam vrh, oziroma posebno ponudbo, za katero vam je lahko žal, če ste jo izpustili. Priložnost zamujena, ne vrne se nobena – saj poznate tisti stari slovenski pregovor, kajne? In zamuditi astanskega Spartaka je zagotovo velika škoda za vse, ki jim baletna, glasbena in scenska umetnost širše vzburjajo brbončice in božajo dušo.
Sama sem si ogledala prvo predstavo, 1.7., če bi imela karto viška za naslednji večer, pa bi se zagotovo 2.7. ponovno odpravila v Cankarjev dom in si ogledala to umetnino še enkrat. O baletu iz glavnega mesta Kazahstana sem prav tako z navdušenjem pisala že lansko poletje, ko so se nam njihovi plesalci in plesalke predstavili z odlomki iz različnih klasičnih baletov, kot tudi sodobnejšimi točkami domačih in svetovnih koreografov ter nas prepričali o svoji visoko profesionalni usposobljenosti, ki izhaja iz njihove zakoreninjene tradicije in spoštovanja le-te.
Ker se v svojih člankih rada lotim zadev širše, se poglobim vanje z zgodovinskega in etičnega vidika, da spoznam, od kod te izvirajo in kakšna pot je pripeljala do točke ‘zero’, na kateri se je z njimi srečala moja malenkost v tem konkretnem trenutku univerzuma, si lahko nekaj preberete na naslednji povezavi, kdor si tega želi. https://www.paradaplesa.si/na-spici/aplavzi-in-vzkliki-navdusenja-za-baletni-ansambel-iz-kazahstana/
Naj ponovim le osnovne podatke o Državnem opernem in baletnem gledališču Astana opera, ki predstavlja največjo tovrstno institucijo v Srednji Aziji. Ustanovljeno je bilo leta 2013 na pobudo Nursultana Nazarbajeva, prvega predsednika Republike Kazahstan, in se zaradi svoje visoke kakovosti kmalu uveljavilo v svetovnem merilu. Gledališče na svojem odru uprizarja svetovno uveljavljena operna in baletna dela klasičnega repertoarja ter tudi dela uveljavljenih nacionalnih skladateljev. Leta 2015 je prevzela umetniško vodstvo ansambla Altinaj Asilmuratova, nekoč mednarodno uveljavljena baletna prvakinja, ki je v svoji aktivni plesni karieri navduševala v Kirov baletu, Royal baletu in skupini Rolanda Petita. Leta 2000 je prevzela vodstvo Akademije Vaganova v Sankt Peterburgu, leta 2015 pa se je povzpela na čelo baleta Astana opere v Kazahstanu, ki hkrati prestavlja tudi njeno rojstno državo. Pod vodstvom Asilmuratove je baletni ansambel pridobil izviren stil, plesalke in plesalci danes izkazujejo izredno visoko strokovno raven, njihova gostovanja pa so zaželena in odlično sprejeta po Evropi in svetu.
Prečudovito glasbo za balet Spatak je ustvaril Aram Iljič Hačaturjan (1903-1978), po rodu Armenec, pa čeprav rojen v Tbilisiju v Gruziji, svojo glasbeno izobrazbo pa je pridobil Moskvi. ‘Balet Spartak je začel pisati decembra 1941, v najbolj tragičnih dneh druge svetovne vojne. Za inspiracijo sta mu bili zelo pomembni junaška podoba Spartaka in tema upora sužnjev v starem Rimu. Delo je bilo dokončano leta 1954 in uprizorjeno dve leti kasneje. Balet je dobil končno obliko, ko je leta 1968 Jurij Grigorovič, mojster sovjetskega baleta, pripravil novo, psihologistično in tragično napeto postavitev. Glasba uteleša najboljše lastnosti skladatelja: svetle podobe, razkošne množične scene in edinstveno melodičnost, v kateri je evropski zvok organsko združen z orientalskimi podtoni.” (spletna stran Ljubljana Festivala). Hačaturjanovega Spartaka je prvič koreografiral Leonid Jakobson in ga premierno predstavil v gledališču Kirov v Leningradu (današnji Marijinski teater v Sankt Peterburgu) 27. decembra 1956. V Bolšoj teatru v Moskvi je Spartak zaživel leta 1958 v koreografiji Igorja Mojsejeva, vendar je bila produkcija iz leta 1968 v koreografiji Grigoroviča tista, ki je dosegla največje priznanje in ostaja še danes na repertoarju velikih baletnih ansamblov.
Jurij Nikolajevič Grigorovič, priznani sovjetski in ruski plesalec in koreograf se je rodil 2. januarja 1927 v Leningradu, v družini, povezani z ruskim carskim baletom. Leta 1946 je diplomiral na Leningrajski koreografski šoli, zatem pa kot baletni solist deloval na odru Kirovskega baleta do leta 1962. Leta 1964 je prevzel umetniško vodstvo v Bolšoj teatru, kjer je med mnogimi produkcijami ustvaril tudi balet Spartak, ki mu je prinesel svetovno slavo.
Spartaka, postavljenega po koreografiji Grigoroviča sem si ogledala leta 2019 v Bayerische Staatsoper v Münchnu, v izvedbi njihovega odličnega baletnega ansambla, pod vodstvom tedanjega umetniškega vodje Igorja Zelenskega. Predstava me je resnično navdušila s svojimi številnimi ansambelskimi prizori, vrhunskimi solisti, vse je bilo kot iz škatlice, pa vendar me je izvedba te iste predstave tokrat v Cankarjevem domu presunila na globlji način, se v meni zasidrala z vso svojo težo, pa čeprav ne morem konkretno s prstom pokazati razloga zakaj. Številni baletni ansambel Astana opere je dihal kot eden. Celotna predstava je v njihovi izvedbi delovala tako prepričljivo, da si se kot gledalec enostavno preselil v zgodovinsko obdobje rimskega imperija, čas vojskovanja, gladiatorjev, bakanalij, slave in propada tega znamenitega obdobja.
Baletna pripoved sloni na štirih zahtevnih solističnih vlogah, ki od plesalcev zahtevajo izjemno individualno tehnično usposobljenost, vrhunsko izurjenost v pas de deuxu in hkrati močno odrsko prezenco. V vlogi Spartaka nas je navduševal Bahtijar Adamžan, njegovo nežno izbranko Frigijo je odplesala Madina Unerbajeva, kot avtoritativni Kras je kraljeval Arman Urazov ob podpori manipulativne Ajgerim Beketajeve v vlogi Ajgine. Ekskluzivnost celotne predstave močno izpostavlja pompozna Hačaturjanova glasba, ki zadoni v vsem svojem forteu že ob samem začetku, ter nas v trenutku odpelje v mračno sceno rimskega cesarstva in njegovih mrtvih duš. Orkester in ženski zbor slovenske filharmonije je vešče vodil dirigent Abzal Muhtidinov, svoje delo so opravili več kot odlično in nam z izvedbo Hačaturjanove partiture večkrat privabili tiste znane mravljince, oziroma ‘kurjo kožo’ na telo, ki nas oblije ob navalu nepričakovanih emocij, ki nas pretresejo od nog do glave. Enostavno čudovito.
Ob uvodnem dvigu odrskega zastora zagledamo temno prizorišče s tesno gručo vojakov na sredini, med katerimi izstopa njihov vodja, osvetljeni Kras, ki neizprosno kraljuje svojem imperiju. Vojaki ob Krasovem ukazu začnejo svoj pompozni nastop in že sama številčnost moškega zbora, ki se premikajo, skačejo in vrtijo kot eden v popolnih formacijah nam gledalcem vzame dih. Tem se pridružijo še novi plesalci in statisti, zdi se, da bo veliki oder Cankarjevega doma počil po šivih. Med vsemi zasije Kras v solistični variaciji in nas prevzame s svojo tehniko, markantnostjo, kljub nekakšni zlobi, ki se zrcali iz njega. Njegovi skoki so visoki, zahtevni, tehnični elementi nanizani eden za drugim, njegovi double assemble po krogu zanesljivi, ob čemer niti za trenutek ne popusti v svoji vlogi krutega Krasa.
Tako se na polno začne predstava Spartak in ne popušča v svoji dramaturgiji, tehniki in ekspresiji skozi vsa tri dejanja, do samega bridkega konca, ko truplo Spartaka, zavito v rdeče ogrinjalo njegovi bojevniki dvignejo visoko v zrak, nad njim pa strta, vendar ponosna Frigija visoko proti nebu dvigne Spartakov ščit. Zaključna scena, ki po vsej odviti drami marsikomu orosi oko. Težko je opisati vse fenomenalne ansamblske in solistične prizore, ki se vrstijo in nas navdušujejo eden za drugim, vsak originalen v svoji pripovednosti in briljanten v preciznosti izvedbe.
Scenografija (Simon Virsaladze) in kostumska podoba (Simon Virsaladze, Ljudmila Jus in Elena Necjetajeva–Dolgaleva) predstave sta bili medsebojno barvno in stilsko usklajeni, se dopolnjevali ter izpostavili blišč rimskega imperija, kot tudi ujetniško življenje sužnjev, njihovo žalostno usodo in trpljenje. K čarobnosti scenske podobe je prispevala tudi prefinjena uporaba luči in svetlobnih efektov v ideji Alekseja Perevalova.
Bahtijar Adamžan je v vlogi Spartaka zagotovo popolnoma očaral občinstvo, saj je plesalca s tako vrhunsko baletno tehniko imel do sedaj priložnost videti v živo le malokdo. Če so bili skoki Krasa visoki, so bili skoki Spartaka še višji, mehkejši, njegov pristanek bolj ‘mačji’, kot vloga Spartaka tudi zahteva.
Ko Amadžan izvaja svoje edinstvene grand jete ‘v minus’ (odprtost nog več kot 180 stopinj) po diagonali, se zazdi, da se je v zraku zaustavil, da kot pero lebdi na zračnih tokovih in bi lahko ostal tam za vedno. Le ljubezen do Frigije in dolžnost do svojih pripadnikov-bojevnikov ga pripeljeta nazaj na trdna tla, drugače bi enostavno podaljšal svoj let v neskončnost in odletel v višave, v svojo svobodo, po kateri tako silno hrepeni. Seveda pa sama tehnika ne pomeni ničesar, če je plesalec ne zapolni z emocijami, prezenco, dramaturgijo in intelektom. Le takrat se vrhunska fizična usposobljenost prelevi v vrhunsko umetnost, kot to smo imeli čast doživeti 1.7. v Cankarjevem domu.
Neverjetni so bili tudi dueti Spartaka in Frigije. Unerbajeva je bila popolna v svoji milini, ženski lepoti (da o popolni tehniki sploh ne izgubljam besed), ves čas jo vodi ljubezen in slutnja o smrti, ki preži na njenega ljubljenega. Znani duet Spartaka in Frigije pa je zgodba zase. Tenkočutna glasba, ki se preliva od nežnega piana, skozi crescendo v mogočni forte in spet nazaj, nas posrka že sama po sebi. Ko pa v njenih tonih senzibilno zaplešeta protagonista predstave v svojem pas de deuxu, Gigorovičevi mojstrovini, se sploh nimamo časa zaustaviti ob tehnični vrhunskosti, potrebni za izvedbo tega izjemnega dueta, saj smo ujeti v vrtinec močnih čustev zaljubljencev, njuno večno pripadnost in pritajeni strah izgubiti drug drugega. Zopet nam zastane dih, ko Spartrak na eni roki celo večnost nosi Frigijo po mogočnem odru, medtem ko ta sloni (tudi le z eno roko) na njegovi rami v pozi arabesque. Ja, še čudno, da smo preživeli, saj smo brez diha v tej predstavi ostajali kot po tekočem traku.
Kaj povedati o Ajgerim Beketajevi, ki je vlogo manipulativne Krasove priležnice odplesala vrhunsko v vseh pogledih. Agina se zaveda svoje hipnotične lepote in jo preračunano uporablja skozi žensko zapeljivost. Ni je stvari, ki je ne bi naredila za dosego zadanih ciljev: slavo, oblast, bogastvo, strahovlado, kar je seveda pogojeno s statusom Krasa na oblasti in Agino ob njegovem boku. Beketajeva ima realno v predstavi še zahtevnejšo vlogo od Frigije, prisotna je v večini skupinskih scen, kjer kraljuje tako v solističnih vložkih, kot duetnih plesih s Krasom. Posebej si jo zapomnimo po sceni, kjer skupaj s rimskimi kurtizanami zapeljejo Spartakove vojake, jih omamijo z vinom, onesposobijo za bojevanje, kar prevaga tehnico v korist rimske vojske in posledično privede do Spartakove smrti. Beketajeva je bila enostavno odlična in kos vlogi Agine v vseh pogledih.
Fascinantne so bile tudi ansambelske scene, prav vse po vrsti. Plesalci in plesalke so bili prepričljivi v svojem izrazu in nezmotljivi v izvedbi koreografskih formacij, pa naj gre za rimske ohole dvorjane, vojake, pastirje, kurtizane, idr. Ansambelski plesi so bili izvežbani do potankosti, za kar gre zagotovo zahvala Ruslanu Proninu (koordinator produkcije in asistent koreografa) in Oksani Cvetinski (asistentka koreografa).
Ni mi treba posebej poudarjati, da se je ob koncu predstave s strani publike usul gromki aplavz, vzklikov navdušenja kar ni in ni hotelo biti konec. Še nikoli nisem doživela, da bi se gledalci praktično dvignili na noge takoj in aplavdirali stoje. Običajno se to zgodi kasneje (če se zgodi), ko sedeči aplavz traja že nekaj časa. Spartak v izvedbi baleta Opere Astana je resnično predstava, vredna ogleda z vseh aspektov.
Predlagam Draku Brleku, da pripelje baletni ansambel pod vodstvom legendarne Altinaj Asilmuratove ponovno k nam naslednje poletje, morda kar s Spartakom, saj podpišem, da bodo predstave razprodane. Bi bilo pa seveda poleg tega čudovito videti še kakšen dragulj iz njihove baletne zakladnice, če so že tukaj, kanje?! Dragi g. Brlek, računamo na vas, da nas boste naslednje poletje zopet spravili na noge v razprodani dvorani in obogatili naše duše s fenomenalno umetniško izkušnjo. In hvala vam za to letošnje doživetje, ki ne bo pozabljeno, vsaj v moji duši in srcu zagotovo NE!