Društvo baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) je letos zopet poskrbelo za razvajanje brbončic nas, baletoljubcev in v sodelovanju s Cankarjevim domom 15. marca 2025 pripravilo Mednarodni baletni gala večer na odru Gallusove dvorane.

Morda za začetek nekaj več besed o samem društvu, njegovem nastanku, pomenu in viziji, ki jih najdemo na njihovi spletni strani: ‘Društvo baletnih umetnikov Slovenije širi promocijo slovenske baletne umetnosti doma in v mednarodnem prostoru, skrbi za njeno ohranjanje ter njen nadaljnji razvoj, deluje v smeri izboljšav njenega statusa in statusa baletnih umetnikov, združuje baletne inštitucije, podpira, vključuje ter zagovarja baletnega umetnika in nudi podporo baletnim organizacijam in posameznikom s področja baleta in plesa. Osrednji programi DBUS so osredotočeni na področja predstavljanja, promocije, napredka, zagovorništva, raziskav in ohranjanja slovenske baletne umetnosti. DBUS je bilo ustanovljeno kmalu po 2. svetovni vojni, tedaj še v okviru tedanje Jugoslavije in je odločujoče vplivalo na delo in življenje nadaljnjih generacij baletnih umetnikov. Med drugim je utemeljilo in izposlovalo sklep o priznanju benificirane delovne dobe baletnih plesalcev. Je edino društvo s področja profesionalne baletne umetnosti na slovenskem in deluje kot društvo v javnem interesu.’ Ko govorimo o DBUS, ne moremo mimo omembe imena dr. Henrika Neubauerja, staroste slovenskega baleta in lanskoletnega dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki je v veliki meri zaslužen za obstoj društva v tej obliki in njegov pomen v slovenskem prostoru. Dr. Henrik Neubauer je do svojega nedavnega odhoda v onostranstvo v društvu ohranil funkcijo častnega predsednika, sicer pa je predsednik DBUS že vrsto let Tomaž Rode, ki ga vodi s pomočjo podpredsednika Matjaža Marina in ostalimi člani izvršnega odbora: Mirjana Šrot, Urša Vidmar, Bojana Hinteregger, Danica Dolinar, Nataša Berce, Vojko Vidmar, Anton Bogov, Tomaž Golub in Filip Jurič.
Med prepoznavne redne aktivnosti DBUS lahko uvrstimo 14-dnevni Mednarodni poletni baletni kamp Dancs-Piran ki ga društvo organizira vsak konec julija že od leta 2014 in je običajno napolnjen do zadnjega kotička, saj je kombinacija poletne baletne šole in lokacije ob morju zagotovo prvobitna kombinacija. Kot drugo pomembno dejavnost društva moram zagotovo omeniti Mednarodno baletno in koreografsko tekmovanje TUTU GRAND PRIX. TUTU je v začetku predstavljalo državno tekmovanje baletnih plesalcev, kmalu je v ponudbo dodalo tekmovanje Koreografskih miniatur, in se čez nekaj let tekmovanje Koreografskih miniatur, in se čez nekaj let preimenovalo v mednarodno. Odvija se bienalno, vsako drugo leto in letos se ga bom prvič udeležila s svojimi učenkami, mojimi Pizzicaticami. Z odprtjem svoje baletne šole sem šele začela konkretno spoznavati, kaj resnično pomeni, oziroma kako poteka redno poučevanje otrok, ko jih v vlogi učitelja poskušaš naučiti baletnih korakov po aktualnem učnem načrtu. Prvenstveno to predstavlja naporne treninge, zasnovane po priznani baletni metodiki, saj le na ta način lahko dosežemo pravilno preoblikovanja otrokovega telesa, mišic in koordinacije. Seveda pa poučevanje zajema tudi mnoge edukativne in psihološke pristope, ob čemer sem prišla do spoznanja, kako pomembna so za otroke tekmovanja, plesni festivali, oziroma nastopi na odru pred publiko na splošno, saj jim le-ti dajejo dodatno motivacijo, zagon za delo, jih učijo samostojnosti, dela v skupini, premagovanja treme in še marsikaj pozitivnega bi lahko izpostavila. Cele dneve čepeti v baletni dvorani in se potiti ob vsakodnevnih plie-jih in battement tendu-jih, lahko namreč postane precej utrujajoče, zato otroci potrebujejo dodatne stimulante, ki jih podpirajo na poti proti želenemu cilju. Je pa seveda ob tem skrb pedagoga primarnega pomena – izbrati primerna tekmovanja in material, primeren posameznikom in skupini.

 

DBUS med svoje redne, vsako letne aktivnosti uvršča tudi baletne koncerte, ki se jih nekateri izredno veselimo, saj so poleg domačih solistov nanje običajno povabljeni eminentni gosti iz tujine, člani priznanih evropskih ansamblov. Tako smo se tokrat veselili nastopa vrhunske Iane Salenko, ukrajinske baletne prvakinje in članice Berlinskega državnega baleta, ki se je z ljubljanskim baletom konec lanske sezone udeležila gostovanja v Italiji z baletom Don Kihot v koreografiji Denisa Matvienka, videli pa smo jo lahko tudi že na preteklem koncertu DBUS. Zagotovo je Salenko za marsikoga predstavljala češnjo na torti letošnjega koncerta, v katero smo baletoljubci komaj čakali zagristi, vendar smo ob vstopu v dvorano na gledališkem listu začudeno prebrali: ‘Namesto Iane Salenko, ki je v zadnjem trenutku odpovedala gostovanje, bo nastopila prvakinja Češkega narodnega baleta iz Prage, Aya Okumura. Hvala za razumevanje,’ razlog odpovedi pa nam je ostal neznanka.

Čeprav Okumura (še) ni dosegla prepoznavnosti in slovesa Salenko, moram priznati, da je svoje delo opravila vrhunsko, sploh ob podatkih, da je ‘uletela’ v Ljubljano zadnji trenutek, opravila eno vajo s svojim princem, Dinom Tamazlacaru, ki sicer ni njen stalni partner in s katerim sta kasneje dobesedno ‘razturila’ tako v belem, kot v črnem Pas de deuxu iz Labodjega jezera. Okumura je svoji Odette in Odille odplesala brezhibno v tehničnem vidiku, kot nam je znala mojstrsko pričarati krhkega in otožnega Belega laboda, ki se v drugem dejanju prelevi v čutno zapeljivko v vlogi črnega laboda, in omreži Princa, da ta pozabi na prisego o večni ljubezni, dano ljubljeni Odette. To preobrazbo pa zmorejo le vrhunske balerine. Tamazlacaru je kot dolgoletni gost koncertov DBUS zagotovo postal ljubljenec baletne publike predvsem zaradi svoje veličastne plesne interpretacije Les Burgeois: La vie en rose, glasbenika Jaquesa Brela, v koreografiji Bena van Cauwenbergha. Prepoznavno točko smo dogodkih DBUS videli že večkrat, tudi, ko je bil Tamazlacaru kakšno desetletje mlajši, pa vendar točka in plesalec v njej z leti le zorita in se nam predstavljata v vedno sočnejši in zrelejši izvedi. No, letos te legendarne točke nismo doživeli sta nas pa solista prevzela z svojima duetom iz Labodjega jezera, postavljenima po originalu Maruisa Petipaja. Vedno me navduši, ko solisti in koreografi, ki prenašajo velika baletna izročila, stremijo k originalni izvedbi. Seveda danes plesalci skačejo višje, vrtijo več piruet, njihova telesa so bolj gibčna, zmožna večjih naporov in tehnično zahtevnejših prvin, zato so današnje ‘originalne’ postavitve na nek način avtomatično nadgrajene. Kljub temu ostaja klasični balet v svoji tehniki in osnovnem izročilu nespremenjen, kar postavlja balet med klasične umetnosti, kot so slikarstvo, glasba in dramska umetnost. Zato lahko resnični ljubitelji baleta gledamo Labodje jezero, Giselle, Don Kihota in druge velike balete znova in znova v izvedbah različnih ansamblov in solistov ter vsakič ponovno uživamo v njih, tako kot lahko ljubitelji umetnosti vedno znova poslušajo isti Beethovnov koncert ali si v Louvru ponovno ogledajo skrivnosti nasmešek Mone Lise. Klasična umetnost je pač večna, brezmejna in na voljo vsakomur, ki jo ljubi in razume.

 

Veseli me, da DBUS poleg zvezd iz tujine vedno predstavi tudi aktualne domače baletne soliste. Tokratni večer je tako otvoril Jan Trninič, ki kot baletni solist že nekaj let uspešno zastopa Slovenijo v Estonskem narodnem gledališču, kjer posega po najvidnejših vlogah v njihovem repertoarju. Jan je končal šolanje na Konservatoriju Maribor pod vodstvom pedagoginje Galine Dmitrijeve in že v času šolanja dosegel prepoznavnost skozi redno sodelovanje z baletnim ansamblom SNG Maribor. Morda bi v domači hiši tudi ostal, če bi mu bilo gledališče sposobno ponuditi pogodbo o zaposlitvi, vendar te zaradi problema ne-upokojevanja, o katerem čivkajo že vrabci na veji in za katerega politika (niti leva, niti desna) do sedaj, kljub opozarjanju stroke, ni imela, ozirom nima posluha, seveda ni dobil v podpis. Pa je šel s trebuhom za kruhom v Estonijo, ki kot država bivše Sovjetske zveze neguje klasično šolo ruskega baleta in v skladu s tem deluje tudi njihovo narodno gledališče s številčnim in visoko kakovostnim baletnim ansamblom. Vse je za nekaj dobro, kot pravijo in Jan si je zagotovo z vstopom v tako eminentno gledališče in sprejemom v njihov ansambel zagotovil svoj profesionalni in osebnostni napredek, ki ga je / bo popeljal vedno višje v baletni umetnosti. Na koncertu smo ga lahko videli v Pas de deuxu iz baleta Talisman s svojo partnerko, prav tako odlično balerino estonskega gledališča, Akane Ichii. Tudi Jan in Akane, sta v svojem plesu slonela k Petipajevem originalu in nam čudovito predstavila ta dolgi in izjemo zahtevni duet. Jan nas je navdušil s svojimi visokimi skoki, sigurnimi dvojnimi obrati v zraku in seveda ‘specialkami’, ki so tukaj dobrodošle, njegova partnerka pa z odličnimi grand jetes in izjemno čistočo ob izvajanju najtežjih tehničnih elementov. Odnos med njima je bil ves čas ljubeč, oziroma podpirajoč v dramaturškem smislu. Vsebino baleta gledalci sicer skozi koncertno izvedbo pas de deuxa težko izluščimo, pa vendar nam korektna scenska izvedba protagonistov pomaga pričarati pravljično ozadje baletnih zgodb.

 

Riuka Yokoyama in Giordano Bozza delujeta kot samostojna umetnika, kar je v svetu klasičnega baleta precej redek pojav, saj je delo baletnih plesalcev tesno povezano s potrebnimi pogoji, ki jih lahko nudi le organizirana ustanova z finančnim zaledjem: primerna baletna dvorana, vsakodnevni baletni trening pod vodstvom baletnega pedagoga in ob spremstvu korepetitorja, sodelovanje z različnimi koreografi, plesanje v čim več predstavah na odru, pred publiko, in še bi lahko naštevala. Naš čas aktivnega plesanja se hitro izteka, zato je toliko bolj pomembno, da ga plodno izkoristimo, kar zna biti v samostojnem statusu precej težko. Riuka in Giordano sta se nam najprej predstavila v točki Vedrai sodobnejšega izraza, glasba Luigi Tenco, koreografija Luc Bouy, ki pa za svojo izvedo zahteva plesalca z močno klasično tehniko. Ob otožnem italijanskem melosu on obžaluje dogodke, ki so par pripeljale do razhoda, naredil bi vse, da se ona premisli in ponudi njuni zvezi ponovno priložnost, česar pa ta kljub ljubezni do njega ne zmore. Duet, s katerim nas protagonista skozi odlično izvedbo potegneta v svoj svet, da začenjamo čutiti in objokovati z njima, morda nas misli ponesejo v podobno situacijo naše preteklosti, smo reagirali prav ali narobe? Vprašanja ostajajo, mi gremo naprej. Par nam je v druge delu izvedel Grad pas de deux iz baleta Gusar, ki sta ga odplesala korektno, ona je blestela predvsem v svojih visoki skokih, pri njem pa sem pogrešala več sigurnosti v sami tehniki, dosledneje odpiranje nog en dehors, neko nadgradnjo, ki jo danes od solistov pričakujemo, saj sem imela občutek, da se kljub solidni izvedbi občasno bori s samo tehnično izvedbo korakov.

 

Seveda gala koncert ne more miniti brez prispevka naše Valentine Turcu, ki se je do danes kot koreografinja že uveljavila v Evropi in svetu. Tokrat nam je ponudila svoj duet Tango na glasbo Piazzolle v izvedbi Olesje Hartmann in Sytza Jan Luska, visoka plesalca, ki nas v svojih črnih oblačilih poneseta v svet tanga, njegove elegance in hkrati skrivnostne strasti med moškim in žensko, ki že od nekdaj poganja ta svet. Ona vodi igro, ga vabi, pa mu spet obrne hrbet, manipulira z njim, dokler mu končno ne dovoli, da jo umiri v vročem poljubu. Odplešeta poslednji tango, izvedeta odličen duetni ples, nakar ga ona odrine, in odide za kulise. Olesja me vedno znova očara s svojimi čudovitimi linijami, dolgimi okončinami, prekrasnim baletnim stopalom in markantno prezenco, brez česar tango pač ni tango. Sytze pa se je zopet pokazal kot zanesljiv, eleganten partner, ki svojo plesalko vedno postavi na prvo mesto.

 

Iz Bavarskega državnega baleta prihajata Ksenia Shevtsova in Jakob Feyferlik, katerega se spominjam s koncerta DBUS v SNG Maribor pred mnogo leti, ko je ravno zaključeval šolanje na Dunaju in veljal kot velik potencial. To je v prihodnosti tudi dokazal, saj ga njegova solistična pot vodi skozi nekaj največjih baletnih ansamblov v Evropi. V vlogi Albrehta je tokrat odlično partneriral svoji Giselle in blestel v zahtevnih solističnih sekvencah tega dueta. V Ksenio Shevtsovo pa sem se popolnoma zaljubila, saj se nam je v vlogi Giselle predstavila kot eterično, nezemeljsko bitje, ki breztežno lebdi na sceni in krhko polzi med prsti svoje izgubljene ljubezni. Njena čistoča, neslišno spuščanje s špice, gibanje zgornjega dela telesa – enostavno fantastično. To zmorejo le plesalci z odlično šolo, odličnim mentorjem ob sebi, da o vztrajnosti, predispozicijah in vsakodnevnim nadgrajevanjem samega sebe ne izgubljam besed. Obožujem ta duet in v dobri izvedbi ga lahko gledam še in še… V drugem delu sta se nam plesalca pokazala v nam verjetno vsem poznanem duetu Radio and Juliet in nam pokazala, da se z lahko prelevita tudi v specifični stil Edvarda Cluga, matematično natančnost njegovih korakov in notranjih občutij.

 

Lepo je vedeti in videti, da se med mlajšimi domačimi plesalci oblikujejo tudi koreografi, ki izhajajo iz klasičnega izročila, kateremu pridajajo osebnostno gibalno noto. Tomaž Viktor Abram Golub predstavlja takšnega ustvarjalca, ki ga poleg plesanja na odrskih deskah strast do baletne umetnosti vodi tudi v koreografske vode. V tem večeru smo videli dva njegova dueta: This too shall pass in Not our time, v katerih je zaplesal kar sam v tandemu s čudovito, danes mariborsko balerino Teo Bajc. Tea se je začela baletno izobraževati na ljubljanskem Konservatoriju, ki pa ga je kmalu zamenjala za Dunajsko baletno šolo, kjer je šolanje zaključila in kmalu našla svoj dom v mariborskem gledališču. Golub sicer prihaja iz Maribora, kjer se je tudi šolal, kasneje pa izpopolnjeval v Švici. Bil je član Mladega slovenskega baleta, nato dobil honorarno pogodbo v zagrebškem HNK, pred nekaj leti pa se je ponovno našel v domačem mestu in gledališču. Tomaž se je v obeh točkah posvetil odnosu med partnerjema, ljubezni, ki se je izpela, ali pa morda še tli. Se plamen lahko zopet razžari, ali je čas, da ljubimca obrneta nov list in odideta vsak na svojo stran? Poetični koreografiji, polni usklajenih dvigov, in tekočih solističnih sekvenc, kjer solista prepričljivo razgaljata svoj odnos in čustva skozi visoko baletno usposobljenost. Modra le mala pripomba, Teja je namreč visoka, dolgonoga plesalka, ki na konicah prstov Tomaža presega za celo glavo, kar v nekateri delih dueta morda zmoti v sami pripovednosti in izrazu. Sicer pa moje čestitke obema, vesela sem, da imamo mlad, perspektiven kader, ki gradi našo baletno umetnost v sedanjosti in skrbi za njegovo prihodnost.

 

Ljubljanski ansambel sta tokrat zastopala dva mlada solista, ki sicer tudi prihajata iz mariborskega Konservatorija, Filip Jurič in Nina Kramberger z balkonskim duetom iz Romea in Julije v koreografiji Renata Zanelle. Veseli me, da Maribor proizvaja plesalce, ki ne samo popolnjujejo naša dva baletna ansambla, temveč ti napredujejo tudi v odlične baletne soliste. Nina in Filip sta duet izvedla prepričljivo, Nina v svoji krhkosti in hkrati energičnosti resnično deluje kot mlada, nedolžna Julija in Filip s izredno odrsko prezenco odlično približa strastnega fanta, ki se ob prvi zaljubljenosti utaplja v svojih čustvih. Zahteven Zanellin duet, ki sta ga solista že večkrat odplesala na odrskih deskah ljubljanske Opere, sta izvedla lahkotno in tehnično sigurno, na visokem profesionalnem nivoju. Pa še opazka z mojega zelnika – bi lahko prosim Juriču zamenjali hlače? Vem, da je to uradni kostum in da se na to področje ne sme posegati, pa vendar ne razumem, kako lahko plesalca oblečejo v svetleče črne hlače, viseče v mednožju, da se popolnoma izgubi forma njegovega telesa in poetičnih, baletno izdelanih nog, ki jih Jurič vsekakor ima? Dobri baletni kostumografi vedno poudarijo lepote, oziroma specifiko plesalčevega telesa, seveda v skladu z določeno idejo predstave, ne pa da skozi svojo ‘kreacijo’ to enostavno izničijo. Poudarek na ‘dobri’.

 

Ana Tsygankova in Giorgi Pozskhisvili zagotovo predstavljata imeni, ki so ju mnogi ta večer željno pričakovali. Oba prihajata iz nekdanjih sovjetskih republik, Giorgi iz Gruzije in Ana iz Novosibirska na jugu Rusije, in oba danes nosita titulo baletnih prvakov v Nizozemskem narodnem baletu. Ona drobna balerina, izdelanega, kontroliranega telesa in on, višji, korpulentni moški, ki izžareva moč in energijo. Oba šolana po ruski šoli baleta navdušujeta v najtežjih baletnih prvinah, ki jih izvajata takšno lahkoto in sigurnostjo, da gledalec enostavno pozabi, da gleda nad-zahtevne elemente. Enostavno se je vživeti v njun ples, kjer se poigravata z izvedbo korakov in jih razporejata v skladu z glasbo po lastni volji, saj jima neverjetno obvladovanje telesa to dopušča. To zame predstavlja vrhunskost v baletu, ko obvladaš telo in s tem tehniko do te mere, da se ti ni na odru ni treba z njo posebej ukvarjati (čeprav je popolna kontrola seveda konstantno prisotna), temveč sam vodiš svoje telo skozi zgodbo, čustva, izraz in glasbo. No, jaz žal do te stopnje nisem nikoli prišla, hehehe, znam pa to prepoznati in v tej smeri tudi poučujem svoje učence – poskušam ozavestiti njihovo telo v baletnem smislu v največji možni meri, da bodo lahko osvajali tehnične baletne prvine in sčasoma skozi povezavo le-teh uživali v njihovi izvedbi.

V prvem delu sta se nam pokazala v meni presunljivi točki Thando, oba oblečena v zlato-kožna oprijeta kostuma, ki popolnoma razkrivata atletsko obliko njunih teles, saj je balet (kot vedno trdim) umetnost, ki od plesalcev zahteva veščine vrhunskega športa. Koreografijo in glasbo za to točko je prispeval Južnoafričan Mthuthuzeli November, moj poklon mojstru! Plesalca začneta svojo točko v tišini v osvetljenem krogu na sredini, obdana s temo, zavijajoči zvok vetra nas ponese daleč stran med ruske stepe, kjer se zlate bilke upogibajo pod zračnimi tokovi v zvokih violončela, ki zarežejo v prostor. Glasba pritajeno narašča skozi ritem tolkal, prav tako narašča ples obeh solistov, začenši v pritajenem skupnem ritmu, nadgrajevanju skozi ponavljajoče solistične sekvence, gibi postajajo vedno ostrejši, živalski, svetloba narašča. Solista nas popolnoma posrkata v svoj svet kjer divje kraljujeta, predana višji sili, ki ju vodi skozi obred, ekstazo, do umiritve, zavite v svoje skrivnosti, svetlobni krog se zopet zoži na začetno podobo in ugasne. Fenomenalna točka, moj velik bravo tako koreografu, kot seveda obema plesalcema.

Ana in Giorgi sta v Gran pas de deuxu Don Kihot, ki ga je organizator prihranil za konec, ponovno in popolno osvojila srca publike, saj sta ga odplesala brezhibno v vseh pogledih, da ne naštevam ves tehničnih prvih, ki sta jih od-delala kot za šalo in ob tem vidno uživala: ko je Ana izpustila celotno koreografsko frazo in namesto tega stala na špici v perfektnem balansu arabesque ali attitude, ko je Giorgi skočil svoj double saut de basque en dedan do neba in pristal v čvrsti španski pozi, izvedel ogromno število energičnih piruet, kot za šalo, ko je ona v codi vrtela double fouettes in med tem odpirala in zapirala pahljačo, ko sta v duetu izvedla double assemble z zaključkom v ‘ribko‘… in še, in še… Publika je seveda norela že med samim pas de deuxom, ob koncu pa aplavza in vzklikanja kar ni hotelo biti konca.

 

Sledil je končni grand finale, kjer so se publiki še enkrat pokazali vsi nastopajoči z najbolj specifično in atraktivno sekvenco svojega nastopa. Gledalci so (smo) seveda s ploskanjem ritmično spremljali ta pompozni zaključek in po njem namenili plesalcem še dolge, stoječe ovacije. Kako naj zaključim? Čaroben, kakovosten baletni večer na visokem nivoju, kakršnih si gledalci, glede na njihov odziv, želijo(mo). Čestitke nastopajočim in organizatorjem večera za sladko potešitev naših baletnih brbončic in se, upam, vidimo naslednje leto v podobnem kontekstu.