Pogovor z nekdanjo baletno plesalko, zdaj asistentko koreografa, Claudio Sovre, ki s 1. septembrom odhaja v pokoj. Po štiridesetih letih intenzivne kariere tako v SNG Opera in balet Ljubljana kot v HNK Zagreb.

Draga Claudia, 1. 9. bodo šolarji odšli v nov razred, ti pa med ‘penzioniste’. Povej nam, po kolikih letih aktivne kariere se bo to zgodilo, koliko boš stara in kaj je botrovalo odločitvi, da to storiš, saj kolikor vem, ti ni bilo (še) treba oditi iz matične hiše SNG Opera in balet Ljubljana?
Draga Barbara, hvala, da si si vzela čas zame, z veseljem bom delila to življenjsko prelomnico s tabo in bralci tvojega plesnega portala Parada plesa. Res je, 1. 9. sem si izbrala kot uradni datum za upokojitev, pa čeprav sem praktično ‘že tam’, saj kmalu začenjamo s kolektivnim dopustom, zatem bom izkoristila še nekaj svojega dopusta, in to je to. V SNG Opera in balet sem začela plesati z 18 leti, decembra 2022 sem napolnila 58 let, torej sem v profesionalnem baletnem svetu do danes preživela dobrih 40 let. Svojo kariero sem začela in končala v ljubljanski Operi, vmes pa sem se za šest sezon pridružila baletnem ansamblu HNK Zagreb, kjer sem preživela najlepša leta svoje aktivne plesne kariere. Morda bi tam tudi ostala, če se ne bi zgodila krvava vojna na Balkanu, situacija je bila resnično slaba, zato sem se raje vrnila v domačo državo kot baletna plesalka, leta 2003 pa sem se uradno prekvalificirala v asistentko koreografa. Poleg te funkcije sem opravljala tudi pedagoško delo in v določenem obdobju prevzela še vlogo producentke, koordinatorke baleta in bila asistentka treh umetniških vodij: Darinke Lavrič Simčič, Ireka Mukhamedova in Sanje Nešković Peršin. Ker sem po naravi radovedna oseba, ki težko reče ne novim izzivom, sem vedno z veseljem sprejela ponujene priložnosti. Tako vidim tudi svojo upokojitev – kot nov izziv, novo priložnost, saj ne bom več vezana na matično hišo in bom lahko sprejemala ponudbe izven nje, brez iskanja lukenj v natrpanem urniku baletnega ansambla in prošenj za dopust, saj sem bila kot baletni pedagog, asistent in koreograf do konca aktivna in polno zaposlena.

 

V Sloveniji trenutno delodajalec nima pravice prisiliti zaposlenega na odhod v pokoj, pa čeprav je ta že izpolnil pogoje za to in morda svojega dela po pogodbi o zaposlovanju ne more več kakovostno opravljati. Zakonsko sicer obstaja neka možnost preverjanja sposobnosti za delo, vendar verjamem, da je to precej kompliciran postopek, obstajajo bolniški staleži, sindikati, pritožbe itd., in reševanje zadev na ta način bi se razvleklo v nedogled, porabilo bi se ogromno časa in energije, rezultat pa ne bi bil takšen, kot ga trenutno potrebujemo. Odkar sem se uradno prekvalificirala v asistentko koreografa, ves čas delam na polno, torej tudi danes nikomur ne ‘odžiram mesta’, nihče ne trpi zaradi mene. Če pa bi bila zaposlena kot baletna plesalka, lahko verjamete, da bi že pred leti zapustila ta baletni ansambel. Preprosto ne bi mogla prihajati na baletni trening, ki ga zaradi svojega starajočega telesa ne bi zmogla več kakovostno in v celoti opravljati, biti v baletnih predstavah praktično neuporabna, razen v vlogah, prirejenih ali narejenih za ‘starejši del ansambla, da upravičimo njegov obstoj’, medtem ko bi mladi plesalci vse dni garali v baletni dvorani, plesali vse – od prvih solističnih vlog pa do ansambla, opernih predstav, in to le zato, ker jaz ne zmorem več. Vsakega 10. v mesecu pa bi prejemala polno plačo, morda celo višjo od mladega plesalca na honorarni pogodbi, saj mu redne vodstvo ne more ponuditi. Ne, jaz tako ne bi mogla živeti. Dela je v Sloveniji dovolj. Gotovo bi si našla drugo delo, službo, se prekvalificirala, vse se da, če se hoče. V takšni (zame) agoniji gotovo ne bi hotela funkcionirati!

 

Pravijo, da so vse odločitve v življenju pravilne, in bo tudi ta. Baletniki niste ravno v zavidljivem položaju glede upokojevanja. Ti si bila večkrat zelo glasna in ne slišana, tako s strani različnih vlad, ki so se menjavale, kot s strani plesalcev, ki so si tvoj angažma razlagali popolnoma narobe. Menda naj bi se ravno v teh dneh vendarle nekaj spremenilo (ministrstvo za kulturo naj bi pripravilo predlog sprememb, op. u.) in bo dana možnost korektnih upokojitev tistih plesalcev, ki več ne morejo aktivno delovati na odru, in bi tako mlajši kolegi dobili možnost zaposlitve. Hrvati so pred kratkim elegantno to izpeljali, mi pa kar ‘tapkamo’ na mestu. Komentar, prosim.
Verjetno vsi, ki me poznate, veste, kakšen je moj pogled na to zadevo, saj sem o tem že večkrat pisala na tvojem portalu, kar nekajkrat samoiniciativno pisala na ministrstvo za kulturo v prošnji, da pristopijo k pereči težavi in njenemu reševanju. Vlade so se menjale, stanje pa ostalo enako. Oziroma se slabša, saj se plesalci vsako leto starajo, če se ne motim, bo najstarejša plesalka v prihodnji sezoni praznovala svoj 60. rojstni dan. Glede na to, da se baletna umetnost po svoji fizični zahtevnosti večkrat enači s profesionalni športom, mislim, da komentar tukaj ni potreben, saj profesionalnih športnikov, starih 40 let, že skoraj ne zasledimo več, razen redkih izjem, ki z močno voljo nekako uspevajo vzdrževati svoje telo in kondicijo, da zadostijo strogim zahtevam in kriterijem profesionalnega športa in ostajajo konkurenčni. Drugače pač ne gre. S svojimi prizadevanji nisem torej dosegla ničesar, samo škodila sama sebi. Tudi nekateri kolegi in kolegice so me občasno grdo gledali, slišala sem govorice, da delujem proti ansamblu, kar gotovo ne drži. Vedno sem delovala le v korist baletne umetnosti in ljubljanske Opere, za kar sem izpostavljala svojo glavo na pladnju, in to tudi občutila. To, da polovica ansambla ne more v celoti opravljati svojih obveznosti po pogodbi o zaposlovanju, drugi plesalci pa so zaradi tega preobremenjeni, kar botruje pogostim in resnim fizičnim poškodbam med mladim delom ansambla, je zame nesprejemljivo. Verjamem, da imata oba umetniška vodja baletnih ansamblov v Ljubljani in Mariboru precejšnje težave pri zasedbah za velike klasične baletne predstave, saj preprosto nimata dovolj ljudi, sposobnih za kakovostno izvedbo solističnih in ansambelskih vlog, ki jih zahteva postavitev takšnih baletov. Kljub temu da smo bili v povojnem času država z ‘blažjim komunističnim sistemom’ v primerjavi z npr. Češko, Slovaško, Madžarsko, ipd., so nas ti z rešitvami na tem področju prehiteli že zdavnaj. Tudi države nekdanje Jugoslavije nas že puščajo za seboj, na Hrvaškem so nedavno sprejeli nov gledališki zakon, po katerem so se starejši plesalci preprosto morali upokojiti, in tako jih je naenkrat odšlo 28, v kratkem pa jih bo še nekaj. Na javni internacionalni razpis se je v želji za sodelovanje z zagrebškim baletom prijavilo okrog 1200 plesalcev z vsega sveta, na opravljanje avdicije v živo pa jih je komisija na podlagi predselekcije povabila okoli 400. Avdicija je trajala dva dneva, plesalci so bili razdeljeni v sedem skupin – sedem baletnih treningov, ob koncu dneva pa je komisija naredila ožji izbor kandidatov, ki so imeli dodaten preizkus iz učenja novih koreografskih korakov. Na koncu so člani komisije izbrali in zaposlili 15 novih plesalk in plesalcev, saj je določeno število izpraznjenih mest novi umetniški vodja g. Massimiliano Volpini namenil dotedanjim honorarnim plesalcem zagrebškega baleta, ki so dolga leta nosili repertoar na svojih plečih, vendar jim redne pogodbe kljub kakovostnemu delu niso mogli ponuditi. Barvo, g. Volpini, za to gesto!

 

Tako so rešili svojo težavo naši sosedje in dobesedno čez noč prenovili svoj baletni ansambel, ki zdaj lahko deluje s polno močjo. Mi pa, kot si rekla sama, Barbara, za zdaj še vedno cepetamo na mestu. In to me boli, tega preprosto ne morem več gledati. Lahko rečem, da je to eden od glavnih razlogov, da sem se odločila oditi. Tudi za nas asistente je delo zaradi te situacije precej oteženo, saj ob poškodbi in bolezni večkrat preprosto zmanjka rezerv, drugih plesnih zasedb, in potrebno je čarati, da nekako rešimo predstavo, nekoga učiti na ‘brzino’ vlogo, za katero sploh ni bil predviden, kar povzroča stres in dodaten napor tako plesalcem kot nam, asistentom. Imamo okoli 45-članski baletni ansambel, kar je popolnoma dovolj za funkcioniranje državnega baleta v smislu klasičnega in sodobnejšega repertoarja, mi pa vsako leto bolj ‘čaramo’. In od tega sem preprosto postala utrujena. Delo, ki sem ga vedno opravljala goreče z entuziazmom, me je začelo obremenjevati, v jeseni sem čutila, da vedno težje prihajam v službo, da večkrat občutim kamen v želodcu, ko se moram zjutraj odpraviti od doma in se lotiti vsakdanjih službenih obveznosti. Hkrati pa sem v vseh drugih dejavnostih, ki se mi vedno bolj odpirajo izven domače hiše, neizmerno uživala, lahko sem skakala naokrog po vse dneve, poučevala, koreografirala, mentorirala, sodila na tekmovanjih … Takrat sem nenadoma spoznala, da je dovolj! Da je čas, da odidem in se začnem ukvarjati s stvarmi, ki me veselijo, ki me poganjajo naprej. Pozanimala sem se na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kako je z mojim statusom, in zvedela, da izpolnjujem vse pogoje za polno upokojitev. Tako sem nekje v oktobru 2022 sprejela odločitev, da grem. Želela sem le še zaključiti tekočo sezono, in tako sem tudi naredila, s podporo obeh umetniških vodij, g. Marka Hribernika in g. Renata Zanelle. Kljub temu da izhajam iz baleta, sem namreč kot asistentka koreografa in zadnja leta tudi koreografinja veliko delovala v opernem korpusu, s katerim sem vedno odlično sodelovala in kar mi je prinašalo leta umetniških izzivov in dosežkov, na katere sem ponosna. Sicer pa slišim, da se je tudi pri nas začelo nekaj premikati v smeri upokojevanja baletnih plesalcev, in resnično upam, da so pozitivne spremembe pred vrati.

 

Kakšen je pogled na tvojo kariero, na delo, ki si ga opravljala; kaj je bilo nepozabno in kaj tisto, kar ni bilo ravno bleščeče in si na to že pozabila?
Hmmm, težko vprašanje. Nepozabno je bilo gotovo stati na odru pred polnim gledališčem in opravljati najlepše delo na svetu – plesati na glasbo in ob tem igrati vlogo, ki ti jo je namenil koreograf v določeni predstavi. V baletu je vsak plesalec solist, pa četudi pleše v ansamblu. Vsak od nas je izpostavljen, gol pred občinstvom v vizualnem smislu, v svojih tehničnih zmožnostih, fizičnem videzu, umetniškem izrazu, pa naj pleše sam, v duetu ali večji skupini. Pravijo, da plesalec skozi svoj ples na odru pokaže, kdo pravzaprav je, in s tem se strinjam. Resnično prepoznaš značaj določene osebe skozi njeno funkcioniranje na odru. V skladu z narativno platjo baleta se trudimo, da bi ustvarili na odru 24 ‘kloniranih’ Belih labodov v Labodjem jezeru ali 18 vil v Giselle, saj ta številčnost lebdečih balerin v belem, ki izvajajo iste precizne korake na točno določeno glasbo, gotovo ustvarja prispodobo čarobnega fantazijskega sveta z druge dimenzije. Pa vendar bo gledalcu oko obstalo na določeni plesalki v ansamblu, ki izžareva nekaj posebnega, spet druge, ki je morda tehnično celo boljša, pa ne bo posebej opazil. Gre za osebnost, notranji žar, občutke in energijo, ki jo je plesalec sposoben skozi svoj ples prenesti v atmosfero – ali pa tudi ne. Jaz sem vedno uživala na odru, sploh ko sem se morala preleviti v različne značaje, osebe in morala to pokazati z gibi in obrazno mimiko. Verjetno so to opazili tudi koreografi, saj so me večkrat zasedali v izrazito igralskih vlogah, kot Kraljico v Labodjem jezeru in Trnuljčici, Gostiteljico v 1. sliki Hrestača, Rozalindo v Romeu in Juliji, pa čeprav sem bila še precej mlada in se mi je to na začetku zdelo ‘brez veze’, bila sem celo užaljena, saj sem hotela plesati, pa čeprav le v ansamblu. Kmalu pa sem spoznala, kako kompleksne so te igralsko-plesne vloge, saj zahtevajo popolnoma drugačen pristop, kot smo ga baletni plesalci vajeni, in kakšen neverjeten užitek mi osebno ponujajo. Najmanj bleščeči pa so bili verjetno moji občasni nesporazumi s plesalci ali vodstvom. Sem eksplozivna in čustvena oseba, ki stoji za svojimi načeli, ki verjame v to, da je slabe stvari, ki ne ‘štimajo’, treba spremeniti v splošno dobro oziroma v dobro umetnosti in družbe, in za to sem se pripravljena boriti in izpostaviti. Večkrat bi potrebovala več diplomacije, priznam, ne se odzvati takoj, temveč stvari prespati in jim pristopiti s svežo glavo, ampak takšna pač sem. Z leti se bolje spoznamo in se zato lahko po svoji presoji popravljamo v določenih odzivih, vendar popolnoma spremeniti se pač ne moremo. Niti si tega ne želim! Nikoli nisem želela nikogar prizadeti, če sem ga ali jo, je bilo to le posledica moje prevelike vneme ob želji spreminjanja stvari na bolje.

 

Na kaj si najbolj ponosna?
Tudi to je težko izluščiti. V zasebnem življenju je odgovor preprost – gotovo na svojega sina. V profesionalnem pa morda na to, da sem ostala zvesta sama sebi, svojim načelom, da sem imela pogum glasno povedati svoje mnenje, za katerega sem verjela, da govori v prid baletne umetnosti v Sloveniji (in ne skrbeti le za svojo ‘ritko’), četudi kratkoročno v svojo škodo. Vendar se dolgoročno zadeve postavijo na pravo mesto, če deluješ odkrito in pošteno, če se znaš tudi opravičiti, kadar meniš, da je to potrebno. Ponoči dobro spim, z veseljem lahko pogledam nazaj kljub situacijam, ki bi jih morda danes izpeljala na drugačen način, kot tudi z veseljem obračam nov list. Izredno ponosna pa sem tudi na svojo odločitev študirati, v kar so me prepričali prijatelji, saj sem sama mislila, da je to zame popolnoma ‘mission impossible’ (misija nemogoče, op. p.), da je Maribor (kjer se je takrat odvijal študij smeri balet) predaleč, da nimam časa zaradi redne službe, da ne bom zmogla finančno, da mi možgani več ne delajo v tej smeri itd. Pa vendar sem zmogla in kot prva generacija dokončala dodiplomski študij na Akademiji pa ples AMEU-ECM iz smeri balet, danes pa sem tik pred začetkom pisanja magistrske teze iz smeri plesna pedagogika. Vse silne službene in obslužbene obveznosti v prejšnji sezoni so me sicer malo ‘zabremzale’ v tej smeri, ampak kot sveže pečena upokojenka bom spet pognala motorje in definitivno končala prej ali slej!

 

Kaj boš najbolj pogrešala, si že premišljevala o tem?
Sem premišljevala, pa ne vem odgovora. Verjetno bom to videla s časom, trenutno mi ne pride nič na pamet, saj nameravam nadaljevati z delom, tako da se zame ne bo veliko spremenilo, razen tega, da bom deležna večje osebne svobode pri izbiri svojih dejavnosti. In kot tipični strelki mi svoboda itak pomeni največ (smeh) … Tako da za zdaj – brez kančka obžalovanja, bomo pa videli, kaj prinese čas, seveda. Pravih prijateljev itak z leti ostane vedno manj, vendar pravi ostanejo – pa naj bo to v ‘penziji’ ali ne.

 

Si prepoznavno ime slovenske baletne scene, še posebej tvoj pedagoški pristop je zaželen na mnogih plesnih in baletnih šolah. Pravkar si obelodanila, da boš poučevala tudi v novi sezoni v mariborskem baletu in še kje. Torej boš ena tistih ‘penzionistk’, ki nikoli ne bo imela časa?
Za zdaj res kaže tako. Lansko sezono sem imela priložnost krajšega sodelovanja z mariborskim baletom, kjer sem vedno odlično sprejeta, tako da se jim z veseljem pridružim, kadar si bodo tega zaželeli. Všeč mi je pozitivna in delovna energija, ki je prisotna v njihovi baletni dvorani, nasmejani obrazi plesalcev, občutek, da sem del njihove sredine, da je moje delo zaželeno in cenjeno. Ob takšnem odzivu lahko premikam gore, nič mi ni težko. Z Edijem (Edward Clug, um. direktor mariborskega baleta, op. u.) sva se tako dogovorila za občasno sodelovanje v prihajajoči sezoni, kar me resnično navdušuje in mi daje nov elan. Dogovarjam se še za nekaj krajših projektov v tujini, vendar nič še ni dorečeno, zato tega tudi še ne bom uradno objavljala. Drugače pa se z Mojco Jakopič dogovarjam za poučevanje baleta v Mojem športnem klubu v Radovljici, ki ga vodi.

 

Poleg pedagogije obvladuješ tudi koreografijo in tvoji varovanci se dobro odrežejo na različnih plesnih in baletnih tekmovanjih. Kako dandanašnji motiviraš plesalce, najprej za vsakodnevne vaje in nato priprave za tekmovanja? Kako drugačna je ta generacija od tiste, v kateri si ti iskala svoj prostor pod baletnim soncem?
Lahko bi rekla, da današnjo generacijo najbolj zaznamuje iznajdba računalnika in njegova nadgradnja v obliki pametnih telefonov, tablic ipd. ter seveda spletna dostopnost informacij v isti sekundi, ko si tega zaželimo. To, kar so bilo pred nekaj leti le znanstvenofantastične sanje, je danes postala resničnost. Seveda ima pretirana uporaba spleta in spletnih naprav tudi negativne posledice, tega se danes vsi dobro zavedamo, vendar sama vidim ogromno pozitivnega skozi neverjeten razvoj, ki ga je človeštvo naredilo v tem obdobju. Otroci se neverjetno hitro učijo novih korakov, in verjamem, da je to posledica hitrosti in količine prejemanja podatkov, katerim so izpostavljeni vsakodnevno, zato njihovi možgani delujejo drugače, kot so naši. To je to in tukaj ni poti nazaj, prav tako ne vidim potrebe po tem, pa čeprav večkrat poslušam: ”Ko smo bili mi mladi ….” ali ”v mojih časih je bilo … ni bilo …” Tega se res poskušam izogibati v smislu ‘nabijanja’ slabe vesti mladim, saj se sama spomnim, kako mi je šlo to na živce, ko so mi v mladosti starejši ‘pametovali’, vsaj tako sem to doživljala takrat. Seveda večkrat povem kakšno prigodo iz ‘svojih časov’, kadar presodim, da bo ta mladim zanimiva in koristna. Kako motiviram svoje plesalce, učence? V bistvu ne vem natančno, verjetno s tem, da sem sama motivirana, saj rada poučujem otroke, ki si tega želijo, ki so predani novem znanju, ki srkajo moje korekcije in jih uporabljajo, da svoje telo na pravilen in zdrav način počasi predrugačijo v telo baletnega plesalca. Mogoče se bo slišalo samovšečno, vendar se otroci, ki hodijo k meni na dodatne treninge in so ‘iz pravega testa’, ponavadi vedno vračajo. Verjetno občutijo mojo predanost, gorečnost, željo pomagati v pravi smeri. Občutijo pa tudi napredek na svojem telesu, v nadgrajeni tehniki, kar jih gotovo motivira. Tako da se ne ukvarjam posebej z namerno motivacijo, menim, da z iskrenim in pravilnim pedagoškim delom prenašam svojo zagnanost tudi na svoje učence. Sicer za zdaj nimam svoje šole, kjer bi vsakodnevno poučevala, saj sem bila redno zaposlena v Operi, tako da za to niti ni bilo resnične možnosti. Kljub temu pa že od leta 2017 nudim občasne nedeljske treninge, baletne seminarje v šole prostih dneh ter individualno vadbo, s čimer bom nadaljevala tudi v prihodnosti. Kar se koreografije tiče, menim, da sem žal prepozno stopila na ta vlak. Prej preprosto ni bilo časa, da se posvetim koreografiranju, bila sem mama samohranilka, polno zaposlena doma in v službi, morda mi je manjkalo tudi zaupanja vase v tej smeri, kot tudi nisem dobila prav veliko pravih priložnosti, pa čeprav sem si tega že dolgo želela. Nekaj koreografij je kljub temu za mano, nekaj nagrad tudi, če pa se pokaže še kakšna priložnost v tej smeri, jo bom z veseljem zagrabila. Vse možnosti za prihodnost puščam še odprte, čas pa bo pokazal, kako se bo nadaljevala moja umetniška pot.

 

Šest sezon si plesala tudi kot članica baleta HNK v Zagrebu in tja se vedno znova rada vračaš. Kaj ima Zagreb, česar mogoče nimata Ljubljana in Maribor kot osrednji nacionalni baletni ustanovi?
Rada se pohvalim, da sem v Zagrebu preživela šest najlepših sezon svojega aktivnega plesnega življenja. Zagrebški balet je v času stare Jugoslavije veljal za enega najboljših v državi, in bila sem počaščena, ko me je njihova baletna mojstrica Božica Lisak ob svoji postavitvi Plesa Kadetov za ljubljanski balet izbrala za prvo solistično vlogo in me povabila, da se pridružim njihovem ansamblu. Ravno v tem času sem tudi sama začutila, da bi rada pokukala malo širše, izven okvira rodne Ljubljane, hodila sem že na avdicije po Evropi, vendar sem se po zeleni luči v Zagrebu odločila za to možnost. V Ljubljani sem že sodelovala s koreografom Milkom Šparemblekom, ki je tudi v meni prepoznal potencial in me zasedel v manjših solo vlogah, bil pa je tudi prvi koreograf, s katerim sem nadaljevala svojo pot v Zagrebu, zato so bili začetki morda lažji, kot bi bili sicer. Njihov baletni ansambel je bil in je ostal precej številčnejši od našega, takrat je štel okrog 80 članov. Delo v HNK je bilo zame v primerjavi z Ljubljano na splošno intenzivnejše, repertoar bogatejši, gostovanja pogostejša, bili smo celo v Ameriki, vse od New Yorka pa do Miami Beacha. Večji je bil tudi pretok tujih pedagogov, ki so prihajali tako z vzhoda kot zahoda, vsak od njih je obogatil moje baletno znanje, vsako sezono smo preplesali velik del klasičnega repertoarja, poleg tega pa imeli možnost sodelovanja v tedanjih sodobnejših predstavah. Zagreb je vsekakor razširil moja baletna obzorja in pustil v meni globok pečat. Je pa bila v Zagrebu tudi veliko večja konkurenca med plesalci, tako sem le redko imela možnost plesati v solo vlogah, saj moja tehnika ni bila najmočnejša, sem bila pa poznana po svojih lepih in dolgih baletnih nogah ter nadarjenosti za igralske plesne vloge. Gotovo bi v Ljubljani lažje napredovala v solistko, saj so me pred odhodom že zasedali v raznih solo vlogah skupaj z mojo sošolko Neno Vrhovec, poznejšo baletno prvakinjo, po vrnitvi v rodno mesto pa sem nekako že zamudila ta vlak. Kljub temu ne obžalujem svoje odločitve, saj sem se razvila kot osebnost, spremenila sem svoj pogled na delo v narodnem gledališču in baletno umetnost na sploh, jo vzljubila v njeni biti, da je postala moj način življenja, kar se ni spremenilo do dandanes.

 

Nedvomno je Slovenija dežela tako plesnih kot baletnih šol. In oboje bi lahko dala v narekovaj. Kako kritična si do situacije ‘baletnih šol’, kaj je najbolj moteče, kaj je tisto, kar te moti v našem prostoru?
Se bom osredotočila na naše uradne izobraževalne baletne ustanove, kjer je učni načrt in celoten sistem poučevanja gotovo potreben temeljite prenove, saj je preskromen tako v številu načrtovanih ur kot tudi v spektru tako strokovnih kot teoretičnih predmetov. Moja so-študentka na BA stopnji, Martina Kramer, sicer dolgoletna baletna pedagoginja na mariborskem Konservatoriju, je v svoji diplomski nalogi primerjala naš uradni sistem baletnega poučevanja s sistemom na Hrvaškem in v baletni akademiji v Budimpešti in rezultati so potrdili mojo zgornjo trditev. Že hrvaški sistem nudi svojim učencem in njihovim mentorjem veliko boljše pogoje kot naš, da o madžarskem sploh ne govorimo. Je pa tudi res, da so na madžarskem vsi baletni pedagogi izobraženi v smeri baletne pedagogike, saj drugače sploh ne morejo konkurirati za zaposlitev v tej smeri. Kot večkrat rada povem – baletni plesalec in baletni pedagog/učitelj ne predstavljata istega poklica, pa čeprav je prvi pogoj za opravljanje drugega. Dober baletni pedagog mora biti izšolan baletni plesalec, z vsaj nekaj let prakse v profesionalnem gledališču, ki se je dodatno izobraževal za svoj drugi poklic baletnega učitelja. Pri samem poučevanju je gotovo najpomembneje poznavanje priznane baletne metodike, ki predstavlja popoln sistem za poučevanje baleta od 1. pa do 9. (oz. zadnjega) razreda baletne šole, in ga mora učitelj dobro poznati, mu precizno slediti, da lahko otroška telesa na pravilen način predrugači v odprt, ‘en dehor’ sistem, po katerem deluje celotna baletna tehnika. Tukaj ne govorimo le o ‘odprtih nogah’, temveč gre za postavitev in koordinirano delovanje celotnega telesa, torza, glave, rok v soglasju z nogami. Plesalec mora skozi šolanje začutiti svoje telo na način, da lahko sam upravlja z njim ob izvajanju baletnih korakov, in ne nasprotno. To pa zahteva dolgotrajno šolanje pod budnim očesom usposobljenih pedagogov. Menim, da v Sloveniji še vedno premalo pozornosti posvečamo tej smeri. Plesalec ali plesalka, ki je končal/-a neko formalno baletno šolanje v Sloveniji in ni zadostila osnovnim kriterijem za sprejem v profesionalni ansambel doma ali v tujini, pač zaradi statusa brezposelnosti ne more kar poučevati otrok brez dodatnega izobraževanja in prakse, vsaj ne na kakovostno. Učiteljevo ignoriranje ali nepopolno poznavanje metodike, sodobnih pedagoških in psiholoških pristopov, anatomije, psihologije, varne prakse in mnogo drugih predmetov, ki jih nudi naša akademija za ples po vzoru drugih akademij po Evropi, lahko namreč povzroči dolgotrajne posledice na učencih, ki se lahko kažejo v fizičnih poškodbah ali psihičnih bremenih, ko se učenci zavedo, da po končani srednji baletni šoli zaradi pomanjkljivega znanja ne morejo resno konkurirati na avdicijah za profesionalne baletne ansamble. Sama poučujem po metodiki Vaganova, ki je danes gotovo ena od najbolj razširjenih metodik po svetu prav zaradi odličnih rezultatov, ki jih prinaša. Je logična, precizno razdelana in odlično povezuje vse dele telesa med seboj, pri čemer upošteva človeško anatomijo telesa. Veliko sem se naučila sama ob spremljanju gostujočih pedagogov, ki so z nami delali v gledališču, veliko sem spraševala, si zapisovala, saj takrat ni bilo interneta, ki bi ti v sekundi razkril vse skrivnosti sveta. Svoje znanje pa sem še poglobila in utrdila na akademiji za ples, kjer so nas poučevali priznani strokovnjaki iz madžarske akademije po njihovem natančnem sistemu poučevanja od 1. do 9.razreda, ki temelji na metodiki Vaganova in je zbran v sedmih knjižicah. Najdebelejša je seveda ta za 1. razred, saj so osnove, kako začnemo poučevati otroka od samega začetka, najpomembnejše za njegov poznejši razvoj in napredek. Še dandanes večkrat vzamem v roko eno od teh knjižic, kadar nisem prepričana v natančen metodični potek določenega koraka ali giba ali povezav med njimi. Pedagog se mora danes nenehno izobraževati, nadgrajevati svoje znanje, biti odprt, demokratičen. Časi avtokratičnega poučevanja so (upam) minili, kljub temu da pri baletu brez stroge discipline pač ne gre. Kako lahko to združimo z demokratičnim pristopom, pa se naučimo skozi spekter znanj, ki jih nudi akademija za ples.

In balet še vedno polni baletne dvorane z baletnimi navdušenci, tudi dvorane so polne gledalcev … Lahko bi rekla, da težav sploh ni, ampak …
Balet je klasična umetnost, kot so to glasba, drama, slikarstvo, opera, zaradi tega ostaja večen. Klasične baletne predstave so praviloma polne, karte za Hrestača se npr. prodajo takoj, ko pridejo v ponudbo, in potem dobivamo klice kot: ”Joj, spet sem bila prepozna, a lahko mogoče še ‘zrihtaš’ kakšno karto za Hrestača?” Klasično umetnost pogojujejo določeno znanje in vrhunske sposobnosti posameznika, da lahko ustvari največje umetnine in jih predstavi gledalcem. Težave so bile, težave vedno bodo, gledališče je pač gledališče, umetniki živimo v svojem umetniškem balončku, ki se razlikuje od vsakodnevnega življenja ‘navadnih smrtnikov’, ki hodijo v službo po določenem urniku in doma odvržejo službene skrbi ter se posvetijo družini in hobijem, tako naj bi vsaj bilo. Biti profesionalni umetnik pomeni drugačen način življenja, pomeni živeti umetnost, zato je balet gotovo poklic mladih. Ko enkrat postaneš starejši, ustvariš družino, se prioritete spremenijo, način delovanja, ki ti je prej predstavljal srečo in zadovoljstvo, te začne obremenjevati. Prej si želel plesati mnoge vloge, ki obstajajo v repertoarju, nenadoma pa si želiš, da bi bil manj zaseden, da bi tvoje delo prevzel nekdo drug, da bi ti ostalo več časa za druge prednosti – takrat je čas, da počasi odideš in prepustiš prostor mlajšim. Toliko je še stvari na svetu poleg baleta, ki jih lahko opravljamo z veseljem, ki nas lahko izpolnjujejo, zakaj vztrajati v nekem nenehnem nezadovoljstvu, ki pušča posledice tako na nas samih kot na okolici, če bi lahko kot zrela osebnost v najboljših letih odlično funkcionirali na nekem drugem področju. Vsekakor vidim trenutno povprečno starost obeh baletnih ansamblov v Sloveniji kot glavno težavo baletne umetnosti v Sloveniji danes, ki vleče za seboj še morje drugih težav. Ko bomo to enkrat uredili na človeški in demokratičen način, nagradili dobre dolgoletne delavce in jim pomagali poiskati drugo ustvarjalno pot po končani aktivni plesni karieri oziroma jih dostojanstveno pospremili v upokojitev, se bodo zadeve občutno spremenile v pozitivnem pomenu. V to sem prepričana.

 

Tole vprašanje pa ponavljam, ker je zanimivo. Če me spomin ne vara, si bila ena prvih balerin, ki se je brezkompromisno postrigla na kratko in rekla: “Adijo, dolgi lasje.” Danes si zvesta kratki frizuri in mnogim tatujem. Si še vedno nekaj posebnega na klasični baletni sceni ali si že uravnilovka?
Vedno sem bila neka upornica na nek način, nisem hotela biti takšna, kot vsi samo zato, ker je nekdo rekel, da tako pač mora biti. Rada sem se ostrigla malo krajše tudi med aktivno plesno kariero, pa čeprav mi je to povzročalo težave ob vsaki baletni predstavi, ko sem morala ukrotiti svoje goste in močne lase ter jih nekako spraviti v klasično baletno figo. Pa vendar sem trmasto vztrajala. Tudi oblačila sem se vedno malo ‘po svoje’, res, da sem spremljala modo, ampak nikoli ne ‘tako kot vsi’, zmeraj v svojem stilu, po svoji viziji. Izrek: ”Živi in pusti živeti!” lahko na nek način predstavlja moj osnovni življenjski moto. Piercingi so me privlačili že od nekdaj, za tatuje pa me je navdušil moj sedanji partner (ki je bil nekoč bobnar v punk bendu), in tako sem za vsak rojstni dan dobila po en tatu, ki sem ga dolgo iskala in pozorno izbrala. Ker pa sva skupaj že 11 let, se še sama vmes počastim s kakšnim, in se je likovna ustvarjalnost na mojem telesu precej razširila (smeh). Seveda sem začela s tem, ko nisem več aktivno plesala, saj je bilo včasih to v našem poklicu nesprejemljivo. Danes so drugačni časi, več je osebne svobode, pa vendar morajo baletni plesalci svoje tatuje za predstave večkrat zakriti s pudrom (odvisno od vloge) ali kar prelepiti s kožnimi obliži. Zato priporočam baletnim plesalcem, da temeljito premislijo, kako velik bo tatu, ki so si ga zamislili, in predvsem kam na telesu jim ga bodo vrisali – saj naj bi tam ostal za vedno.

 

Torej, draga Claudia, kaj bo drugačne od 1. 9 dalje?
Nič posebnega, saj sem že popolnoma v novem filmu. Gotovo pa bo nova svoboda odločanja, kaj, kdaj in s kom bom delala v prihodnosti, kot tudi – s kom ne bom. Če mi zadeve ne bodo dišale ali se v situaciji ne bom dobro počutila, se bom lahko preprosto zahvalila in odšla po svoji poti. TOP!!!

 

Želim ti krasno poletje, uspešno ‘penzionistično’ življenje, in seveda upam, da najdeš čas tudi za kakšen članek za moj portal.
Seveda bom še naprej pesnila svoje ‘kratke’ članke za tvoj portal, saj je pisanje ena od stvari, ki me veselijo in spremljajo že vse življenje. Da pa bom imela kaj veliko več časa za to, kot ga imam zdaj, pa za zdaj težko verjamem. Tudi tebi, draga Barbara, želim krasno počitniško poletje, pa se morda ujemava v kakšni senci tudi v živo, na kavici, tako mirno, ‘penzionistično’.