V novo sezono tradicionalno z otvoritvenim koncertom, ki si ga je ogledala Claudia Sovre!

Vsi, ki vsaj malo spremljate družbena omrežja in se gibljete v plesnih krogih, verjetno veste, da sem s 1. septembrom postala vesela in poskočna (za zdaj še) upokojenka. Vsi me sprašujejo: ”In, kako se počutiš? Pogrešaš kaj?” Malo pomislim in odgovorim – v bistvu ne. Na ta odhod sem se v glavi pripravljala skoraj vso sezono, saj je moja odločitev padla že nekje v oktobru 2022, tako da sem se proti koncu sezone, ko sem izkoristila še vse možne dopuste, počutila, kot da sem praktično že tam. Kot sem si tudi paralelno že iskala nove delovne izzive, ki bi jih lahko opravljala v tretjem življenjskem obdobju poleg poučevanja na mojih nedeljskih klasih v Plesnem Epicentru, ki so postali že prava stalnica. Razmišljam o razširitvi v smislu dodatnega ponudbe med tednom, pa je težko dobiti pravo baletno dvorano (z baletnim podom, drogovi in ogledali), saj jih ni veliko in so v večini popoldan/zvečer že zasedene. Dopoldan, ko smo penzionisti ‘frej’, pa drugi niso, tako da za zdaj ostajam pri nedeljah. Čas bo povedal, kako naprej, mudi se mi ne nikamor. V prejšnji sezoni sem več mesecev sodelovala z DLBU Divača, v mislih, da bom svoje znanje in izkušnje lahko delila s kraškimi baletnimi nadobudneži, pa se moje vijuge niso ravno najbolje ujele z vijugami divaškega vodstva in smo se nekako sporazumno razšli – jim želim srečno naprej. Sem pa na tekmovanju v organizaciji UPZS, kamor sem peljala otroke iz DLBU Divača s svojimi koreografijami, srečala Mojco Jakopič, vodjo plesnega društva Moj Klub v Radovljici, s katero sem sodelovala pred nekaj leti, pa mi potem zaradi zaposlenosti v Operi in našega nestalnega umetniškega urnika to preprosto ni več zneslo. Mojca me je takoj ‘pohopsala’, da naj pridem pomagat njenim dekletom pri izdelavi baletnih solo točk, in ker sem takrat že videla, da pot v Divačo definitivno ni prava zame, sem si rekla: ”Zakaj pa ne !?” Kot pravijo – ko se zaprejo ena vrata, se druga odpro. Z dekleti iz Mojega Kluba, ki sem jih poučevala že kot majhne deklice in so zdaj postale prave mlade dame, sem tako dodelala in izdelala njihove točke, sodelovanje z Mojim Klubom pa sem nadaljevala že takoj med poletjem s šestdnevnim seminarjem v njihovih prostorih (hvala, Mojca), ki se je pokazal kot izredno dobra zamisel za uvod v novo sezono. Zdaj delam v klubu s polno paro v vlogi baletnega pedagoga, z Mojco sva zastavili pisane in bogate načrte, voljo za zdaj vsi imamo, dekleta pridno vadijo, upam le, da nadaljujemo s polno paro, kot smo začeli, in uresničimo čim več naših želja in vizij. Moje Opere tako za zdaj preprosto nimam časa pogrešati. V njej sem aktivno sodelovala dobrih 40 let, preizkusila sem se v različnih vlogah in na delovnih mestih, tako da sem se je naužila v polni meri, zdaj pa je čas, da zavijem s svojim popotovanjem še kam drugam.

 

Toliko o ‘updejtih’ pri meni v zadnjem času, zdaj pa naprej. Penzionistka Claudia je torej na spletu opazila, da na oder ljubljanske Opere prihaja koncert ob odprtju sezone, in se seveda nemudoma odločila: ”To pa moram pogledati!” Zadnja leta sem aktivno sodelovala pri teh koncertih, ponavadi v vlogi ustvarjalke odrskega giba z opernim zborom in solisti, pa tudi kakšno manjšo koreografijo sem imela čast ustvariti v prijetnem sodelovanju z asistentoma režije, Simono Pinter in Matejem Prevcem. Ne smem pozabiti na našo nepozabno in edino Irenco Svoljšak, s katero sem zaorala v to ledino, ki se je s svojim humorjem, prijateljstvom in neverjetnim občutkom za opero, režijo in umetnost v širšem smislu zasidrala v srca vsakega od nas, ki smo jo poznali. Prezgodaj nas je zapustila, pogrešam jo.

 

V četrtek, 14. 9. 2023, sem se tako kot obiskovalka odpravila v ljubljansko Opero in občutek je bil resnično drugačen kot doslej. Nobenega pritiska v smislu, ali bo šlo vse v redu, bodo izvedli tisto kombinacijo, se je ta in ta dobro naučil to in to namesto tega in tega, ni bilo. Doma ob pripravi na dogodek sem iz omare motivirano izvlekla svoje ‘štikle’, v katerih se zadnja leta bolj poredko sprehajam naokoli (zdaj, v penziji se bom pa še manj), pa me je naval dežja prepričal, da sem jih pospravila nazaj in si nataknila nekaj bolj udobnega in zaprtega. O, kakšna žalost – saj bodo moji lepi rdeči ‘štikli’ prišli lahko na vrsto šele prihodnje poletje. Smrk, smrk. Koncert je bil kot ponavadi zasnovan v dveh delih. Sestavljale so ga operne in baletne točke ob spremljavi odličnega opernega orkestra pod vodstvom dirigenta in umetniškega direktorja opere Marka Hribernika, ki naj bi na nek način predstavile prihajajočo sezono.

 

Večer so odprli naši odlični baletni solisti v parih: Ana Klašnja in Filip Jurič, Tjaša Kmetec in Kenta Yamamoto, Nina Noč in Yujin Muraishi v koreografiji Lukasa Zushlaga, narejeni na glasbo iz uverture prihajajoče operne premiere Franza Leharja, enega najboljših in najplodnejših mojstrov operete, Dežela smehljaja. Lukas je tokrat posegel po izrazitem neoklasičnem stilu, kar me je iskreno presenetilo, saj sem ga do zdaj poznala bolj kot inovativnega koreografa sodobnega sloga, ki ustvarja skozi svoj specifični plesni jezik. Tokrat je Lukas postavil dekleta na konice prstov, tri solistične pare je zavrtel v hitrih klasičnih figurah, ki jih je obogatil z visokimi in fluidnimi dvigi, v dramaturškem smislu pa vsak par prinaša na oder svojo intimno zgodbo: od lirične zaljubljenosti, iskrive nagajivosti do užaljenosti in vroče krvi, ki jo vzrokujejo le nerazumni nesporazumi strastnih ljubimcev. Morda je k Lukasovemu navdihu med drugim pripomogel tudi plesni jezik Renata Zanelle, ki v zadnjih letih precej ustvarja za ljubljanski balet v svojem neoklasičnem stilu in izpostavlja Lukasa kot vidnega solista? Kakorkoli že, bravo, Lukas, bila sem navdušena, prav tako tudi občinstvo, in veselim se premiere prihodnji četrtek, da bom videla tvojo celotno stvaritev.

 

Prvak ljubljanske Opere, tenorist Branko Robinšak, nam je v naslednji točki iz Dežele smehljaja predstavil arijo princa Sou-Čonga Dein ist mein ganzes Herz. Kaj na povem o Branku, česar še ne veste, saj je z nami že vrsto let in ga dobro pozna vsak, ki obiskuje našo operno-baletno hišo? To, da je študiral solo petje v razredu Eve Novšak Houška na Akademiji za glasbo v Ljubljani, se izpopolnjeval na Mozarteumu v Salzburgu, italijanski in francoski repertoar pa je študiral pri italijanskem tenoristu Francu Corelliju, da je bil že v času študija angažiran kot solist v ljubljanski Operi SNG, kjer je leta 1983 debitiral kot Tamino v Mozartovi Čarobni piščali in za vlogo je prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Pot ga je kot gosta vodila na odre vseh pomembnejših evropskih opernih gledališč in prestižne mednarodne glasbene festivale, v sezoni 2000/2001 pa je drugič postal redni član in prvak SNG Opera in balet Ljubljana, kjer nas s svojim delovanjem razveseljuje še dandanes.
Opera Così fan tutte Wolfganga Amadeusa Mozarta bo premierno izvedena na ljubljanskem odru 23. 5. 2024. Predstavlja eno od zadnjih v vrsti Mozartovih oper, ki jih je ustvaril v sodelovanju z libretistom Lorenzom da Pontejem. Prvič je bila uprizorjena v Burgtheatru na Dunaju 26. januarja 1790, in legenda pravi, da temelji na resničnem dogodku, ki se je zgodil na Dunaju. Opero so na začetku bolj redko izvajali zaradi njenega satiričnega in ciničnega pogleda na odnose med ženskami in moškimi. Priljubljena je postala šele v 20. stoletju in se danes pogosto izvaja v gledališčih po vsem svetu. Tercet Fiordiligi, Dorabelle in Don Alfonsa Soave sia il vento so nam odlično uprizorili sopranistka Martina Zadro, prvakinja SNG Opera in balet Ljubljana, solistka mezzosopranistka Elena Dobravec in basist Peter Martinčič, ki je v letu 2021 pridobil naziv prvak gledališča. Vsi trije so nam skozi svojo vrhunsko izvedbo Mozartove glasbe predstavili delček te čudovite opere, ki bo obogatila repertoar pod taktirko dirigenta Philippa von Steinaeckerja in v režiji Alessia Pizzecha.

 

Balet Adolpha Adama Giselle je na oder Cankarjevega doma v izvedbi ljubljanskega baleta v lanski sezoni postavil koreograf José Carlos Martínez, trenutni direktor baleta Pariške opere, kjer je prej deloval kot prvak baleta in pozneje dolgoletni umetniški vodja Compañía Nacional de Danza iz Španije. Romantični balet Giselle v dveh dejanjih je bil prvič uprizorjen leta 1841 v Ballet du Théâtre de l’Académie Royale de Musique v Parizu (današnja Pariška opera), navdih za libreto pa sta Jules–Henri Vernoy de Saint-Georges in Théophile Gautier črpala iz proze in poezije velikega nemškega romantika Heinricha Heineja, kjer govori o vilah in duhovih. Izvirno koreografijo sta ustvarila Jean Coralli in Jules Perrot. Za vlogo Giselle sta izbrala italijansko balerino Carlotto Grisi, ki je bila dolga leta tudi edina balerina, videna v tej vlogi na pariškem odru. Tradicionalna koreografija, ki se je obdržala do danes kot stalnica velikih baletnih ansamblov, pa izhaja predvsem iz obnovitve Mariusa Petipaja konec 19. stoletja za Kraljevi balet v Sankt Peterburgu v Rusiji. Edinstveni pas de deux iz 2. dejanja sta nam lirično in tehnično dovršeno odplesala baletna prvaka Anastasia Matvienko in Kenta Yamamoto, naša izkušena plesalca. Gledalcem sta pričarala vso neuresničeno ljubezen in hrepenenje pravkar umrle Giselle, ki v svojem belem tilu nezemeljsko lebdi v temini odra, ter nesrečnega princa Albrehta, kateremu njegova ljubljena kot privid polzi skozi roke, pa vendar jo čuti ob sebi, močno, konkretno, predano in sprijaznjeno z njuno usodo. Prečudovito!

 

Ariji iz opere Werther Julesa Masseneta sta odpela Nuška Drašček (“Werther! Werther!”, arija Charlotte), ki že vrsto let bogati oder ljubljanske Opere s svojim talentom, leta 2018 pa se je ansamblu pridružila tudi uradno s statusom solistke, in Branko Robinšak (“Pourquoi me réveiller”, arija Wertherja). Lirično opero v treh dejanjih si bomo lahko premierno ogledali 18. januarja 2024. Libreto so po Goethejevem romanu Trpljenje mladega Wertherja spisali E. Blau, P. Millet in G. Hartmann. Besedilo se osredotoča na osrednji in dominantni motiv, na ljubezen med Charlotto in Wertherjem, ostalo dogajanje služi le kot kontrast osrednjemu motivu. Krstno predstavo je opera doživela v dunajski Operi v nemškem prevodu 16. februarja 1892. Massenet je to delo ustvaril v času svojega kariernega vzpona in ustvaril opero močne glasbe, veličastnih arij in duetov.
Balet Trnuljčica je v koreografiji Ireka Muhamedova (po M. Petipaju) zaživel na našem odru 17. oktobra 2013, v letošnji sezoni pa vodstvo napoveduje obnovitev te predstave med 13. in 18 junijem 2024. Avtor glasbe je največji mojster baletne glasbe, Peter Iljič Čajkovski (1840–1893), čigar baleti so še danes med najbolj priljubljenimi in najpogosteje izvajanimi po vsem svetu, saj navdušujejo s svojo vsebino, poetičnostjo, razumljivostjo in izpiljenim umetniškim izrazom. Balet Trnuljčica danes velja za najčistejše in prelomno delo klasičnega baletnega repertoarja, ki je pomembno tudi zaradi zgodovinskega srečanja dveh umetniških velikanov, Čajkovskega in Petipaja. Slednji je konec 19. stoletja doživel vrhunec v umetnosti koreografiranja, kar je začrtalo nadaljnjo pot klasičnega baleta 20. stoletja vse do danes. Vsebina baleta se ne odmika od zgodbe Charlesa Perraulta, Trnuljčica, ki jo je Petipa v balet prenesel s pridihom originalne pravljičnosti in romantike, zgodbi pa dodal še več pravljičnih figur, predvsem v tretjem dejanju ob slavju poroke med princesko Auroro (Trnuljčico) in princem Desirejem, ko se v domiselnem divertissementu predstavijo: Rdeča Kapica in Volk, Sinja ptica in princeska Florine, Vile Zlato, Srebro, Safir in Diamant ter drugi liki v svojih atraktivnih točkah. Čajkovski mu je ob ustvarjanju glasbe potrpežljivo sledil, skupaj sta ustvarila umetnino, ki je obveljala kot najmočnejše in najbolj izpopolnjeno Petipajevo delo, v katerem se je posvetil iskanju povezave med simfonično sintezo in koreografijo.

 

Temperamentno in dramatično variacijo vile Carabosse nam je izvrstno predstavil Lukas Zushlag, ki ga lahko večkrat opazimo v dramskih baletnih vlogah, saj se skozi svoji igralski talent uspešno preobraža v razne karakterne like klasičnih baletov. Seveda variacija zlobne vile Carabosse poleg dramskega izraza zahteva tudi precej plesne dinamike, telesnega izraza in tehničnih elementov, kar Lukasu, ki to vlogo pleše že od premiere 2013, dobro leži. V vlogi Carabossinih spremljevalcev smo tokrat (na moje veliko veselje) lahko videli pomlajeni del ansambla: Aleks Theo Šišernik, Oleksandr Koriakovsky, Dario Krajnjan k.g. in Solomon Osayi Osazuva k.g. Presenečenje te točke pa sta gotovo predstavljala Kraljica (Katja Romšek) in Kralj – nihče drug kot sam umetniški vodja baleta Renato Zanella, ki se mu je videlo na kilometre daleč, da prav nesramno uživa v svojem nastopu na Opernem odru pred dvorano, polno zvestega občinstva. Verjamem, da so v njem privreli na dan vsi tisti občutki, ki nas plesalce, zaljubljene v baletno umetnost, prevzamejo in zastrupijo, da vztrajamo in vztrajamo in spet vztrajamo v tem čudovitem in hkrati krutem poklicu. Moram priznati, da sem bila kar malo nevoščljiva, saj so me nenadoma prevzeli spomini na trenutke, ko sem tudi sama nesramno uživala v igralskih vlogah, v katere so me često (že kot mlado balerino) zasedali razni koreografi v Zagrebu in Ljubljani – kraljica v Trnuljčici, v Labodjem jezeru, gostiteljica v Hrestaču, Rozalinda v Romeu in Juliji, pa še kar nekaj jih je bilo. Kar nenadoma sta me prevzela želja, hrepenenje, da bi to strast igranja na odru doživela še kdaj. Vsekakor je bilo enkratno videti Renata Zanello v njegovem elementu.

 

Sledili sta ariji iz opere La Bohème Giacoma Puccinija. Branko Robinšak nam je odpel arijo Rodolfa “Che gelida manina”, Martina Zadro pa arijo Mimi “Sì, mi chiamano Mimì”. Kot zaključek prvega dela večera pa smo slišali še njun duet iz istoimenske opere, “O soave fanciulla”. Premiera opere La Bohème nas čaka 11. 4. 2024 pod dirigentskim vodstvom baletu dobro znanega Kevina Rhodesa, ki ponavadi glasbeno vodi premiere Renata Zanelle, in režiji Frédérica Roelsa. La Bohème zaznamuje Puccinija kot zrelega in izvirnega skladatelja in za marsikaterega opernega poznavalca predstavlja najboljše Puccinijevo delo. Skladatelj skozi svoj neverjetni talent za melodije ustvarja kratke glasbene motive, ki predstavljajo like, teme in razpoloženja ter poudarjajo vidike drame. La Boheme prinaša presunljivo glasbeno ilustracijo življenja pariških boemov, polnega sanj, upov, radosti in razočaranj.

 

Drugi del koncerta se je začel z odlomki iz baleta Romeo in Julija na glasbo Sergeja Prokofjeva v koreografiji Renata Zanelle, ki je 17. 2. 2022 zamenjala dolgoletno verzijo Yourija Vamosa. Balkonski duet, enega od najznamenitejših odlomkov iz tega baleta, smo sicer že videli v koncertnem programu Opere, vendar tokrat prvič v zasedbi Marin Ino kot Julije in Filipa Juriča kot Romea, ki sta več kot opravičila izbor koreografa (čeprav so bile odlične tudi vse prejšnje zasedbe) in nas navdušila s svojo mladostno igrivostjo omame ob prvi zaljubljenosti ter seveda tehnični dovršenosti v duetnem plesu in solističnih odlomkih. Marin Ino razveseljuje v solističnih vlogah že vrsto let. Ob čvrsti baletni tehniki je njena specifika izreden odrski izraz, ki ga spretno prilagaja interpretacijam različnih vlog, s katerimi osvaja srca občinstva. Filip Jurič pa se je kot solist pridružil ljubljanskem baletu nedavno in predstavlja še enega od mladih talentiranih plesalcev, ki zadnja leta k nam prihajajo iz mariborskega konservatorija: Nina Noč, Nina Kramberger, Aleks Theo Šišernik, Lara Flegar. Trenutno baletni ansambel gosti (sicer honorarno) še tri Mariborčanke, ki letos začenjajo študij na Visoki šoli za balet na KGBL: Tejo Sever in sveži diplomantki, Klaro in Manco Strmčnik, ki smo ju lahko nedavno lahko videli na RTV Slovenija v studijski televizijski upodobitvi izbranih mladih baletnih talentov, najboljših plesalcev mariborskega Konservatorija za glasbo in balet pod mentorstvom Nikolaja Čilnikova, Galine Dimitrijeve, Vasilija Kuzkina in Martine Svetina. Posneti program predstavlja del baletnega večera KGBM ob koncu šolskega leta, sem si ga tudi z navdušenjem v živo ogledala. Moje čestitke vsem mariborskim mentorjem, ki uspešno kljubujejo pomanjkljivostim izobraževalnega sistema v Sloveniji, ustvarjajo izjemne rezultate in s tem premikajo meje. O produkciji KGBM sem pisala tukaj https://www.paradaplesa.si/tristosestdeset/svecani-baletni-vecer-plesalk-in-plesalcev-baletne-sole-konservatorija-za-glasbo-in-balet-maribor-ni-strahu-za-prihodnost-slovenskega-baleta/

Presrečna sem, da se sodelovanje z višjo šolo nadaljuje (kot smo ga aktivneje začeli lansko leto) in poglablja. Osebno vidim tu velik potencial v smislu formiranja nekakšnega ‘mladega baleta’, ki v času študija tesno sodeluje z ljubljanskim ansamblom, pozneje pa bi se ti, ki so se izkazali kot plesalci iz ‘pravega testa’, ansamblu lahko pridružili kot redni člani.

 

Temperamentni dvoboj med Merkucijem in Tybaltom sta nam odplesala odlična Filippo Jorio in Kenta Yamamoto. Oba sodelujeta z ljubljanskim baletom že vrsto let in sta pod sedanjim umetniškim vodstvom napredovala v svojih statusih, Filippo v solista in Kenta v prvaka baleta. Še ena pozitivna sprememba v zadnjem času – plesalci, ki preživljajo vse dneve v baletni dvorani, neutrudno študirajo različne vloge, s čimer napredujejo v tehničnem in umetniškem smislu ter predano rešujejo tudi nepredvidene situacije, v katerih se večkrat znajdemo zaradi staranja ansambla, so za svoje delo in napredek tudi nagrajeni. Edino pravilno!
Iz prihajajoče opere Giacoma Puccinja, Madama Butterfly, sta nam cvetlični duet Suzuki in Čo-čo-san “Scuoti quella fronda di ciliegio” čudovito odpeli operni solistki Rebeka Radovan in Elena Dobravec. Ljubljanska različica Vinka Möderndorferja je doživela premiero 26. 1. 2017, v letošnji sezoni pa si jo bomo lahko ogledali med 19. 2. in 7. 3. Puccini je bil ob ogledu dramske uprizoritve enodejanke Madama Butterfly ameriškega pisatelja Davida Belasca tako pretresen in prevzet, da se je v hipu odločil za uglasbitev te tragične zgodbe o ljubezni prevarane Japonke. Leto dni pozneje je pri svojih libretistih, Luigiju Illici in Giussepeju Giacosi, naročil operno besedilo in prvo izvedbo Madama Butterfly zaupal milanski Scali, kjer so v premierni zasedbi nastopali najboljši pevci. Kljub temu ga je na krstni predstavi 17. februarja 1904 občinstvo izžvižgalo, kritiki so mu očitali neizvirnost in plagiatorstvo, kar naj bi temeljilo na spletkah in zavisti njegovih poklicnih rivalov. Puccini je nato odpravil nekaj pomanjkljivosti, ki jih je imela prva različica opere z dvema dejanjema, naredil predelavo in že čez nekaj mesecev je nova različica s tremi dejanji v Brescii požela izjemen uspeh. Leto pozneje so Madamo Butterfly uprizorili v londonskem Covent Gardnu, sledili sta premieri v Parizu (leta 1906) in Berlinu (leta 1907). V Ljubljani pa je opera prvič zaživela leta 1908. Puccini sam je dejal, da je z Madamo Butterfly ustvaril opero, v katero je izlil svoje srce in dušo, ter jo je označeval kot svoje najboljše in najmodernejše delo, ki kot stalnica železnih repertoarjev mnogih opernih hiš še danes predstavlja eno najbolj priljubljenih opernih del širom sveta. Skladatelji so se že v preteklosti zavedali čarobnega učinka mrmrajočega petja, zato ne čudi dejstvo, da so se te tehnike posluževala najvidnejša imena operne glasbe, kot tudi Puccini v Madame Butterfly. Ta specifični odlomek nam je ubrano odpel (oziroma odmrmral) ljubljanski operni zbor pod vodstvom njihove dolgoletne zborovodkinje Želje Uljčnik Remic.
Sanctus Gabriel Fauré je zložil svoj Rekviem v d-molu, op. 48, med letoma 1887 in 1890. Zborovsko-orkestralna postavitev skrajšane katoliške maše za mrtve v latinščini velja za njegovo najznamenitejše veliko delo, ki se osredotoča na večni počitek in tolažbo. Delo v sedmih stavkih je napisano za soliste (sopran in bariton), mešani zbor, orkester in orgle. Skladba je bila v svoji prvi različici premierno uprizorjena leta 1888 v La Madeleine v Parizu v sklopu pogrebne maše, v trajanju 35 minut. Operni zbor nam je v otvoritvenem večeru predstavil Sanctus, tretji stavek Requiema, ki ga bomo lahko v celoti slišali in videli od 26. in 28. oktobra 2023.

 

Adagio iz 3. dejanja Trnuljčice sta nam stilsko korektno odplesala priznana baletna solistka Nina Noč, ki se je skozi leta delovanja na ljubljanskem odru pokazala in dokazala v več vodilnih solističnih vlogah kot zrela, subtilna balerina čistih in skladnih linij, ter Yujin Muraishi, ki je v solista napredoval nedavno in predvsem zasluženo, saj s svojimi visokimi skoki, močno moško tehniko, zanesljivim partnerstvom v pas de deuxu, izrednim odrskim izrazom in predanim delom gotovo sodi v to skupino plesalcev, kot tudi verjamem, da ga njegova karierna pot vodi še višje. Trnuljčica bo gotovo razveselila gledalce vseh generacij, saj so baletne pravljice, kot so Gisele, Hrestač in Labodje jezero, ponavadi v večini razprodane.

 

Konec večera nam je prinesel dva odlomka iz Puccinijeve Tosce: “Vissi d’arte”, arijo Tosce (Rebeka Radovan), in “Te Deum”, arijo Scarpia (Peter Martinčič) s spremljavo opernega zbora. Libreto sta po istoimenski drami Victoriena Sardouja napisala Luigi Illica in Giuseppe Giacosa, krstna predstava pa se je zgodila v rimskem gledališču Teatro Costanzi 14. januarja 1900. Ponovitve različice Tosce v režiji Matjaža Bergerja (premiera 22. 6. 2021) bodo na sporedu med 14. in 27. marcem 2024. Ker Tosca, kot znana mojstrovina Puccinija, s svojo vizionarsko prepletenostjo političnega ozadja in neizprosno igro moči in čustev vedno privablja najširše občinstvo po vsem svetu, verjamem, da bodo tudi te predstave našle svoje občinstvo, ki bo spremljalo napeto fabulo o vzponu in padcu primadone Tosce, njena strastna čustva ljubezni, moči, vere, poželenja in ljubosumja, ki seveda neizogibno pripeljejo do tragičnega konca.

Tako, prišli smo do konca koncerta ob odprtju nove sezone ljubljanske Opere z naslovom Obraz življenja. Sem si obljubila, da bom tokrat krajša, kako mi to ni uspelo, pa lahko presodite sami. Ko padem noter in začnem povezovati sorodne (predvsem baletne) niti, preprosto ne morem, da ne bi napisala še tega … in onega … in naenkrat sem spet – predolga. Hvala za branje vsem, ki ste z menoj vztrajali do konca, se vidimo na kakšni od veličastnih predstav, ki nam jih je namenilo umetniško vodstvo SNG Opera in balet v 2023/24, in obljubljam – naslednjič bom resnično poskušala biti krajša. Morda mi nekoč celo uspe!?