Ob gostovanju mariborskega baleta na Ljubljana Festivalu
V ponedeljek, 13. 7., smo si na Festivalu Ljubljana lahko ogledali predstavo mariborskega baleta Falling Angels. Baletni triptih v koreografiji Alexandra Ekmana, Edwarda Cluga in Jiřija Kyliána je doživel premiero 6. marca 2020 v veliki dvorani SNG Maribor, ponovitve, ki naj bi sledile, pa je žal preprečila svetovna pandemija covid-19, ki je ljudi zaprla med zidove njihovega doma. Za baletne umetnike je to vsekakor predstavljalo izjemen izziv – kako ostati v formi brez vsakodnevnih obveznih treningov v baletni dvorani z baletnim pedagogom in korepetitorjem. Stari pregovor pravi: ”Vse se da, če se hoče,” kar so mariborski baletni plesalci dokazali na odru Festivala Ljubljana, saj so triptih Falling Angels odplesali z neverjetno lahkoto, strastjo in energijo, kot da niso bili skoraj tri mesece prepuščeni samim sebi, svoji iznajdljivosti in on-line treningom.
Organizatorji Festivala Ljubljana so se na trenutne razmere dobro pripravili, pri tem upoštevali vsa pravila in priporočila naše vlade ter NIJZ, tako da je vse potekalo gladko, lahko bi skoraj rekli vsakdanje, kljub trenutni izredno nevsakdanji situaciji. Sedeži na Kongresnem trgu, namenjeni občinstvu, so bili razporejeni po dva in dva, med njimi je bila precejšnja varnostna razdalja, hostese in hostesniki v zaščitnih maskah pa so prihajajoče gledalce ves čas vodili in usmerjali na njihova mesta. Gledalci v zadnjih vrstah so bili zaradi razmaknjenosti sedežev precej oddaljeni od odra, zato sta bila monitorja na levi in desni strani odra, ki sta med predstavo kadrirano prikazovala dogajanje na odru, več kot dobrodošla.
Predstava se je začela s koreografijo švedskega koreografa Alexandra Ekmana z naslovom Left Right Left Right, ki je svojo premiero v SNG Maribor doživela že 15. oktobra 2018. ”Alexander Ekman je nedvomno eden od najzanimivejših koreografov svoje generacije, ki se z globokim prespraševanjem posveča predvsem bivanjskim simptomom današnjega človeka. S svojim neobičajnim smislom za humor in s številnimi elementi presenečenja se je v koreografiji Left Right Left Right osredotočil na koncentracijo ter pomen pravočasnosti in ritma, pri tem pa je z menjavanjem zvočnih pejsažev ustvaril unikatno študijo človeškega gibanja.”
Čeprav je od Ekmanove premiere na mariborskem odru minilo že skoraj dve leti, ni predstava nikakor izgubila svojega prvotnega žara. Plesalci delujejo v svojih left, right korakih še bolj sproščeno in prepričljivo kot takrat, videti je, kot da se s koraki naključno poigravajo, hkrati pa so pri tem precizno usklajeni, tudi kadar za to nimajo glasbene spremljave, kar kaže na njihovo visoko plesno profesionalnost.
Ekman je poleg koreografije tudi avtor scenarija, kostumov in videa, ki je izvirno vstavljen med plesni del predstave, V njem lahko vidimo plesalce, ki izvajajo plesne sekvence iz predstave na ulicah Maribora, ob tem pa govorijo o svojih občutkih in izkušnjah, ki so se jim porajali pri ustvarjanju predstave. Plesalci so oblečeni v sive moške obleke (suknjič in hlače), obuti v športne ‘teniske’. Te so primerne za hojo in tek na steperju, fitnes napravi, ki predstavlja osnovni scenski element predstave, ter hkrati poenostavijo ples po mariborskih ulicah, parkih in mostovih. Plesali so: Catarina de Meneses, Olesja Hartmann Marin, Asami Nakašima, Tatiana Svetlična, Vanja Vitman, Hristina Stojčeva, Ines Petek, Saomi Netsu, Sytze Jan Luske, Filip Jurič, Yuya Omaki, Alexandru Pilca, Mircea Golescu, Ionut Dinita, Jan Trninič, Matteo Meggalotti in David Buffone. Pomembno vlogo ima Ženska v rdečem, ki jo odlično uprizarja Klavdija Stanišič, in predstavlja nekakšno protiutež razigranim plesalcem s svojo stabilnostjo, resnostjo in počasnim premikanjem po odru skozi predstavo.
V drugem delu večera smo si lahko ogledali koreografijo Edwarda Cluga, umetniškega vodje mariborskega baleta, ki je v zadnjih letih s svojimi stvaritvami doživel svetovno prepoznavnost. Iz programskega lista: ‘Koreografijo z naslovom Handman je Edward Clug ustvaril za podmladek Nizozemskega plesnega gledališča (NDT 2). Glasba repetitivnih struktur Milka Lazarja evocira dinamično plesno platformo, na kateri Clug izvede reinvencijo nekaterih figur in jih reaktivira skozi intenzivno delo rok. Humorna inovativnost in detajlna prečiščenost celotne gibalne konstelacije predstave sta Clugu prinesli nominacijo za prestižno koreografsko nagrado Benois de la danse v letu 2017.”
V Handmanu smo lahko znova prepoznali izjemen koreografski talent Edwarda Cluga in njegov neverjeten občutek za glasbo, ki (verjetno) predstavlja vrelec inspiracije, iz katerega se rojevajo Clugovi gibi. Avtorji glasbe (Milko Lazar, Justin Hurwitz in Tim Simonec) so ustvarili izrazito ritmične sekvence, ki jih Clug podrobno razčleni in znova sestavi v razgibane plesne celote. Mariborski plesalci so vešči Clugovih gibov, kar se vidi v njihovem preciznem izvajanju zahtevnih koreografskih elementov, njihovi dinamičnosti in usklajenosti. Ples skupine plesalcev se hitro spremeni v trio, duo, tudi solo in znova poveže v skupino. Plesalci pri tem delujejo precej neosebno, robotsko, brez medsebojnih čustvenih povezav. Celo v duetnih plesih, ko Clug nakaže možnost nekega čustvenega kontakta, tega izniči, še preden se zgodi. Edward Clug je v predstavi prevzel tudi nalogo scenografa in kostumografa. Plesalci in plesalke so oblečeni v zgornji del kožne barve, črne hlače in obuti v črne copate. Scena je prazna, vzdušje poudarjata le prefinjena svetloba in minimalno spreminjajoča prjoekcija na zadnji zavesi, ki spominja na žarke svetlobe, ki se prebijajo skozi temo. Scena, svetloba, kostumi so usklajeni in se medsebojno dopolnjujejo ter poudarjajo gibanje plesalcev. Clug je znova ustvaril koreografsko mojstrovino, ki občinstvu ne pusti dihati od samega začetka pa do konca ter gledalca pusti polnega močnih notranjih občutkov. Plesali so: Catarina de Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Asami Nakašima, Ema Perič, Ionut Dinita, Yuya Omaki, Filip Jurič, Jan Trninič in Matteo Meggalotti.
Zadnji del večera je predstavljala koreografija Falling Angels. Spremna beseda v programskem listu: ”Jiři Kylián je to delo ustvaril leta 1989. Uporabil je minimalistično glasbo Steva Reicha, ki jo je ta ustvaril po lastnih vtisih ritualne glasbe iz Gane. Gibalne linije provokativne koreografije za osem plesalk so na več mestih ‘nalomljene’ z ostrimi tolkalnimi gestami in zasuki, ki dajejo gibanju nepredvidljivo dinamiko, celotna fizična struktura nastopajočih pa tako kulminira v mogočno, skorajda kruto vizualno lepoto, ki gledalcu jemlje dih.”
Glasba v izvedbi treh tolkalistov (Tajana Novak, Antonio Hojsak, Vid Ušeničnik) je zasnovana na ritmu, ki se menja, stopnjuje, narašča. Ritmična intenzivnost glasbe ne popušča, deluje mistrično, skoraj ritualno, čutiti je močan afriški vpliv. Kilyan je v koreografiji Falling Angels uporabil osem deklet, ki se premikajo skladno z ritmom, hitro, ostro in natančno, s čimer ustvarjajo nekakšno napetost, ki spremlja občinstvo skozi vso predstavo. Kostumograf Joke Visser je dekleta oblekel v črne drese, ki odkrivajo gole noge in roke plesalk. Tudi v tem delu plesalke niso obule baletnih ‘špic copat”, temveč mehke gležnarje kožne barve. Kostumi poudarjajo ženstvenost in hkrati delujejo močno, prizemljeno. Za svetlobno podobo je bil zadolžen Joop Caboort, ki se je rafinirano poigraval z igro svetlobe in sence. V določenih trenutkih pusti občinstvu vidne le določene dele teles plesalk, ostalo pa zavije v popolno temo, kot bi s tem poleg svetlobnih efektov ustvarjal scenografijo predstave. Plesale so: Catarina de Meneses, Tijuana Križman Hudernik, Evgenija Koškina, Asami Nakašima, Olesja Hartmann Marin, Mirjana Šrot, Ema Perič in Satomi Netsu. Dekleta so bila izjemno močna v svojem izrazu, ritmično in gibalno dobro usklajena, s svojo izvedbo Kylianove odlične koreografije so občinstvo preprosto začarala, zato jih je to nagradilo z močnim aplavzom.
Festival Ljubljana v svoji spremni besedi o baletnem triptihu pravi takole:
”Vse tri koreografije, zasnovane v zvrsti sodobnega baleta, so na zunaj igrive, vendar je notranji mehanizem, ki jih poganja, prefinjen in skorajda vojaško natančen. Izziv, s katerim se plesalci spoprijemajo pri izvedbi teh virtuoznih koreografij, dosega dih jemajoče sinhrono sodelovanje, ki ustvarja občutek lahkotne in privlačne igre.
Edvard Clug je kot umetniški vodja izbral tri krajše koreografije, ki so si med seboj sicer različne, pa vendar na nek način tudi podobne, zaradi česar se dopolnjujejo in skupaj ustvarjajo izjemen plesni večer, ki gledalca nikakor ne pusti ravnodušnega. Ponovitve predstave si lahko ogledate med 9. in 15. septembrom na velikem odru SNG Maribor.
V vlogi inspicienta in asistenta koreografa sta v programskem listu napisana Matjaž Marin in Sergiu Moga, sicer oba solista mariborskega baleta. Izjemno me veseli, da sta se odločila uporabiti svoje bogate plesne izkušnje na ta način, saj bosta tako lahko ostala del baletnega sveta tudi po svoji aktivni plesni karieri. Upam, da bo njunemu vzoru sledil še kdo od ‘starejših plesalcev”, ki so obtičali v trenutnem vakumu med aktivnim plesnim življenjem in upokojitvijo ter v sebi čutijo željo in sposobnost opravljanja drugih umetniških, vendar ‘ne plesnih’ poklicev v naših profesionalnih gledališčih.
Baletna/plesna gledališča po Evropi in svetu so zaradi korona krize večinoma še zaprta. V Sloveniji smo profesionalni plesalci eni od redkih priviligirancev, ki smo po svetovnem ‘lockdownu’ lahko začeli spet delati, ustvarjati (pa čeprav v prilagojenih okoliščinah) in nastopati pred občinstvom v živo, na kar smo lahko upravičeno ponosni. Vsak od nas se mora še naprej zavedati odgovornosti, ki jo ima do sebe in do ljudi, ki ga obkrožajo, ter upoštevati vladne ukrepe in napotke v teh kriznih časih. Le na ta način se bomo po poletnih počitnicah lahko vrnili v svoje baletne dvorane in začeli z normalnim delom, ki osmišlja naša umetniška življenja in vabi občinstvo v naši dve profesionalni gledališči v Mariboru in Ljubljani. Do takrat pa – ostanite zdravi!