V četrtek, 8. 6., se je ob 19.30 v Centru kulture Španski borci v Ljubljani odvila predstava trebušnega plesa z naslovom Orient Express. Idejna zasnova je plod večletnega sodelovanja koreografinj in plesalk Alje Shaar in Ines Kočar, za kateri to predstavlja že deseti skupni projekt.

V plesni predstavi Orient Express nam je tako več kot 50 trebušnih plesalk, različnih starosti in stopnje plesnega znanja, predstavilo rezultate svojega celoletnega dela. Skozi veščine orientalskega plesa so gledalcem približale bogato plesno tradicijo arabskih narodov in jih s svojo zapeljivo žensko energijo popeljale na popotovanje iz osrčja Evrope skozi Carigrad vse do daljne Indije.

 

Ko se je odprla odrska zavesa v Španskih borcih in tako napovedala začetek predstave, se je gledalcem razkrila temačna scena, le v kotu spredaj zasijal močno osvetljen scenski element, oblazinjen fotelj v razkošnem Orient Expressu. Ta je na nek način predstavljal rdečo nit celotne predstave in dramaturško povezoval nanizane plesne točke med seboj. Na sceno začnejo prihajati različni potniki, oblečeni v modo s konca 19. stoletja, ko je prvi Express d’Orient (5. junija 1883) odpeljal iz Pariza na Dunaj preko Münchna. 4. oktobra 1883 je bila pot podaljšana do mesta Giurgiu v Romuniji, kjer so potnike s trajektom prepeljali čez Donavo v Ruse v Bolgariji, da bi se vkrcali na drug vlak za Varno. Pot do Carigrada (današnji Istanbul) pa so nato zaključili s trajektom. 1. junija 1889 je prvi direktni vlak za Carigrad zapustil Pariz z Gare de l’Est, ki je v poznejšem Istanbulu ostal njegova najbolj vzhodna postaja do 19. maja 1977 s končno postajo Sirkeci pri Zlatem rogu, od koder so potnike s trajekti zapeljali čez Bospor do terminala Haydarpaşa, končne postaje azijskih linij otomanskih železnic. Leta 1891 so vlak uradno preimenovali v Orient Express. Vsekakor pestra zgodovinska dejstva, ki lahko že sama po sebi ponujajo navdih in dramaturško inspiracijo.

 

Oder Španskih borcev se je tako s prihajanjem in odhajanjem različnih potnikov s kovčki in torbami v rokah v trenutku spremenil v pravo železniško postajo ter nam pričaral žalost ob razhajanju, veselje pri snidenju, nervozo zaradi zamujanja, prepleteno paleto čustev in teles, ki hitijo, se premikajo, potujejo. V določenem trenutku se mrzlično gibanje umiri, potniki se razidejo in na sceni ostane pet deklet (nadaljevalke Kud Baladi) v živo rdečih oblekah. Ob španskih zvokih nam predstavijo svojo točko Flamenko Oriental, kjer so v orientalsko gibanje vešče vpletle temperamentne elemente flamenka. Valovanje njihovih živobarvnih kril v španskem stilu in ostrina udarcev nog, ki jih blaži mehkoba Orienta, nas domišljijsko popeljejo na razbeljene ulice Seville, globoko na jug, v vročo Andaluzijo.

 

Po končani prvi točki se na odru pojavita svetlolasa deklica in sprevodnik, ki ji proda vozovnico in jo pospremi na njen oblazinjeni fotelj v razkošnem vagonu Orient Expressa, ki zavzema svojo konstantno sprednjo odrsko pozicijo. Potovanje se tako začenja z naslednjo točko začetnic Kud Baladi z naslovom Raks Sharki. Dekleta so ob zvokih arabske glasbe odlično odplesala zastavljeno koreografijo, kljub nazivu ‘začetnice’ so pokazala veliko mero usklajenosti v gibanju in nas očarala s svojo ženstvenostjo.

 

Ko so odplesala med kulise, na oder prikoraka sprevodnik in deklici na pladnju prinese čaj v značilni arabski skodelici. Zatem sleče svoj sprevodniški suknjič, sezuje čevlje in pokliče soplesalce, da se mu pridružijo. Na oder pritečejo štiri dekleta in en fant bosih nog, oblečeni v kavbojke in kariraste srajce v Wild West stilu, kateremu v precejšnji meri sledi tudi njihov plesni slog v točki 16 tones. Plesalci skupine The Show Cats predstavljajo kot edini ‘neorientalni plesalci’ v večeru posebne goste in so s svojim country stilom v gibih in glasbi gotovo vnesli dobrodošlo raznolikost v celoten dogodek ter ga s tem popestrili – zabavno, sproščeno, energično in dobro odplesano. V zakulisje odidejo v koloni, naslonjeni eden na drugega, na repu kolone pa se jim pridruži tudi svetlolasa deklica, ki z njimi izgine v zakulisje.

 

Četrto točko z naslovom Boolywood nam je predstavila plesna skupina Zaara. Kot nam že sam naslov pove, gre za vpliv Indije, ki ga dekleta vešče združujejo z orientalskim stilom. Izredno zanimiva točka ob zvokih indijske popevke, koreografija vsebuje veliko ritmičnih korakov, uporabe bokov, saj to gibanje zaznamuje tako Indijo kot Orient. Vidimo tudi tipično premikanje glave iz vratu levo in desno, brez česar si (mi, nestrokovnjaki) indijskega plesa niti ne moremo predstavljati. Plesalke skupine Zaara so gotovo pustile močan vtis s svoji igrivo odplesani točki, za kar so tudi požele močan aplavz.

 

Sledi Baladi solo v izvedbi Alene iz Kud Baladi. Tudi Alena se v svoji rdeči obleki poigrava s španskim stilom, kar še dodatno poudarja njena pahljača. V točki uporablja že zahtevnejše plesne elemente – vrtenje, globok port de bras nazaj z istočasnim delom ramen, ob čemer njeni dolgi svetli lasje zapeljivo valovijo. Ob koncu svoje točke nagradi občinstvo s poljubčkom in nasmejana odhiti z odra.

 

Naša deklica se vrne v objem svojega naslanjača v Orient Expresu s knjigo v rokah, ki se je loti prebirati z vso vnemo. Sledijo ji Rekreativke iz Radovljice v prelepih modrih in zelenih oblekah, okrašenimi z zlatimi nitmi. Njihova orientalska glasba, kjer prevladujejo tolkala, je v nekaterih delih izrazito ritmična, kar plesalke poudarijo z izrazitim gibanjem, spet drugje pa se glasba umiri, kot tudi gibanje postane počasnejše, nežno in zapeljivo skozi gibanje bokov in ramen. Deklica ob tem zaspi.

 

Začetnice Kud Baladi nas v svoji drugi točki Tančica očarajo s svojimi dolgimi veli, s katerimi vešče manevrirajo po prostoru, da ti nežno lebdijo v zraku in ponujajo vtis eteričnosti. Plesalke se s tančicami ovijajo med izvajanjem svoje koreografije, jih vešče prepogibajo med rokami, da menjajo obliko v skladu z glasbo in si na koncu z njo zakrijejo obraz vse do oči, kar predstavlja eno od značilnosti arabske kulture. Deklica spi.

 

Alja Shaar & Ines Kočar nas presenetita z naslednjo točko Ples z velikimi krili, ko v rokah držita palici s pritrjenimi velikanskimi krili (tančica v roza barvi), s katerimi z lahkoto obvladujeta celoten prostor. Njuno gibanje je vešče in lahkotno, tančice skozi lastno gibanje, ki sledi poveljem plesalk, oblikujejo različne figure in pričarajo gledalcem svet iluzij, ki gradira z vrtenjem plesalk in nas ob koncu točke kar posrka vase. Morda pa sta zlati vili z rožnatimi krili le plod dekličinih sanj, ki se jima nenadoma pridruži? V rokah drži svoja modra lahkotna krila, teče okrog plesalk in nazadnje utrujena omaga v svojem naslanjaču.

 

Nadaljevalke iz Radovljice se prvič v večeru predstavijo v točki Oriental pop. Skupina združuje osem plesalk različnih starosti, med katerimi so nekatere že v zrelem življenjskem obdobju. Plesalke v elegantnih črnih kostumih so izredno enotne v svojem gibanju in očarljive v svojem izrazu. Odlična in dobro natrenirana točka, s katero prebudijo deklico in jo privabijo, da se jim pridruži.

 

Tudi orientalski ples ne more miniti brez povezave z baletom, tudi če je to le prek glasbe Čajkovskega iz baleta Labodje jezero, na katero so v prirejeni različici zaplesale Habibi Babi iz Kud Baladi v svoji točki Pahljače. Med svojim bivanjem v Kairu v Egiptu sem se naučila nekaj njihovih besed, med drugim vem, da Habibi pomeni ljubkovalni izraz za ljubljeno osebo, nekaj v smislu kot ‘draga moja’, pa čeprav v arabščini to zveni precej bolj toplo in romantično kot v našem jeziku. Na oder so torej priplesale ‘naše drage babice’, ki so nas s svojim plesom popolnoma prevzele. Habibi Babi so dokazale, da starost v smislu staranja resnično obstaja le v glavi, saj so se v svojem gibanju, izrazu in neizmernem uživanju ob izvedbi korakov brez težav postavile ob bok mlajšim dekletom, ki bi lahko predstavljala njihove hčerke ali pa celo vnukinje. Pahljače so valovale skozi celotno točko ob gibanju naših Habibi plesalk in ob koncu ustvarile prečudovito migetajočo kompozicijo. Velik bravo, drage dame, popolnoma ste nas očarale, o čemer so pričali bučen aplavz in vzkliki pohval ob koncu točke. Seveda ste me subjektivno dodatno omrežile še z izborom glasbe, saj glavna tema iz drugega dejanja Labodjega jezera in skladba Malih Labodkov predstavljajta ene najlepših ‘evergreenov’ v zakladnici klasičnega baleta.

 

Ines Kočar pa nas je v naslednji točki Mhragnat presenetila z združevanjem orientalskega plesa in hip-hop korakov. Oblečena v lahkoten rožnat orientalski kostum si je obula kar športne superge, ki so ji omogočile poskakovanje v sodobnem, urbanem stilu. Ines je ob precej zahtevni koreografiji pokazala izreden občutek za glasbo, plesno tehniko in odrsko prezenco.

 

Na oder znova priskaklja naša svetlolasa deklica z rožnatim peresom v roki in tako napove ponovni nastop Nadaljevalk Kud Baladi v točki Golden Era. Tokrat se pojavilo v bleščečih belih oblekah z roza pahljačo v vsaki roki, s katerimi skozi svoje mehko gibanje rišejo loke po prostoru. Ko pa jih odložijo, se gibanje spremeni v ritmično zibanje bokov, hitro menjavanje formacij iz vrst v krog in znova nazaj v ravne linije, aktivno, energično, emancipirano.

 

Znova se nam predstavijo tudi The Show Cats v koreografiji Rocking Rail, kjer ob rokenrol ritmih energično galopirajo v kratkih hlačah iz jeansa ter kavbojskih gležnjarjih. Posebej je ‘zažgala’ njihov zadnja figura, kjer se ob hitrem vrtenju po krogu dekletom noge odlepijo od tal in poletijo skoraj paralelno s tlemi v divjem ritmu divjega Zahoda.

 

Začetnice iz Kranja so se nam predstavile v počasnem plesu z naslovom Raks Sharki, kjer so z enotnim valovanjem z rokami in telesnim gibanjem po prostoru pokazale, da so se v tem letu veliko naučile in da ob izvedbi tega uživajo ter te občutke prenašajo na občinstvo. Kar pa je konec koncev najbolj pomembno, kajne?

 

Ples s tančico je bila naslednja kreacija Nadaljevalk iz Radovljice, ki je bila precej zahtevna zaradi manevriranja dolge lahkotne tančice v ritmu glasbe in v skladu s koreografiranimi elementi. Potrebna je izredna natančnost in veliko vaje, da se tančica pravilno obrne, ne prepogne v neželeni smeri in tako pokvari prelepe figure in oblike, ki naj bi se izrisala ob tem. Izkušene plesalke iz Radovljice so svojo nalogo znova odlično opravile. Deklica se pridruži plesalkam s svojo orientalsko ruto in z njimi zapusti oder.

 

Alja iz Kud Baladi nas je v Golden Era solo navdušila z združevanjem več tehničnih prvih orientalskega plesa, kjer se prepleta intenzivno delo rok, ramen, bokov. Koreografsko se Aljin ples preliva iz aktivnega dela v počasnejši, ki pa se spet zaključi aktivno in ritmično, med katerim se plesalka celo spusti na koleno (če se ne motim, edina v celem večeru), kjer nadaljuje z izvajanjem plesnih elementov. Izkušena plesalka, tehnično podkovana, ki se brez težav prebije do občinstva in se ga dotakne s svojo energijo.

 

Skupina Zaara je v predzadnjo točko večera Saidi vnesla nov tehnični element, svetlečo palico, ki je bila osnovno vodilo plesnim korakom, ki so sledili. Dekleta so vrtela palico z neverjetno veščino in lahkoto, zato so me trenutke spominjala na spretne mažoretke, pa čeprav so več čas ostala v svojem orientalskem filmu. Plesalke s palicami sinhrono rišejo po zraku, ritmično udarjajo ob tla, jih obračajo v hitrem tempu. Izredno efektna in dobro izvedena točka.

 

Kot zadnjo točko sta nam ustvarjalki namenili Drum solo v izvedbi Kud Baladi, ki jo je začela deklica s svojim vhodom na oder in malim afriškim bobnom v rokah. Prav takšnega sem dobila za spomin od direktorice baletne šole Easy Talent Academy v Kairu, kjer sem nekajkrat poučevala balet, na kar gojim prelepe spomine in se bom gotovo še kdaj vrnila. V Drum solo prevladuje ritem bobnov, kot že sam naslov pove, ki daje dekletom v belih oblekah divjo osnovo za temperamentno stresanje z boki in dinamično gibanje. Kmalu se jim pridružijo še druge plesalke in pa Alja s solo plesom, kjer spet pokaže svojo plesno tehniko ter intenziven trebušni ples. Atraktivna točka, primerna za zaključek večera, ki se konča z dinamično skupno koreografijo.

 

Na poklon najprej Sprevodnik pripelje svetlolaso deklico, potem pa sledijo plesne skupine in klubi, eden za drugim. Seveda so bili prav vsi nastopajoči nagrajeni z rožicami s strani avtoric in glasnim aplavzom občinstva, podkrepljenim z glasnimi vzkliki odobravanja.
Osebno sem odšla domov nasmejana in polna prijetnih vtisov. V bistvu sem prvič gledala orientalske plese v živo, pa čeprav me je svet Orienta privlačil že od malega. Kar požirala sem knjigo Tisoč in ena noč, kjer so bile zbrane najlepše arabske pravljice, in sanjarila o arabskih princesah in princih, ki zaljubljeni letijo na letečih preprogah. Večkrat sem se srečala z stiliziranim arabskim plesom tudi v svetu baleta. Prekrasen je npr. orientalski ples v baletu Hrestač na prečudovito glasbo Čajkovskega, ki sem ga v HNK Zagreb z navdušenjem plesala celih šest sezon v fascinantni koreografiji pokojnega Waclawa Orlikowskega. Pa vendar balet v svojih strogih pravilih postavlja določene omejitve, kot je obvezno vitko telo, k čemer plesalke stremijo/-mo vso kariero. Profesionalna baletna umetnost je poklic mladih, saj je zaradi fizičnih in estetskih zahtev nekega dne preprosto več ne moreš izvajati na kakovostni profesionalni ravni. Naš čas trajanja je kratek, prekratek. Prav zato me je povsem fasciniral in navdušil nastop deklet, žen in Habibi Babic, ki mi je odprl popolnoma novo perspektivo dojemanja plesa in hkrati na nek način tudi življenja. Orientalski ples je namreč namenjen vsem – starim, mladim, vitkim, močnejšim, visokim, majhnim, ovir ni. Plesalke se odlično počutijo v svoji koži, ponosne so na svoje ženstveno telo, prav nič jih ne motijo mehki trebuščki, ki razkriti valovijo ob tresenju bokov. Nam (nekdanjim) balerinam – popolnoma nepredstavljivo. Ne bom se preveč poglabljala v to smer, saj bo balet pač vedno ostal balet z vsemi svojimi zakonitostmi, drugače pač ne gre. Definitivno pa obstaja opcija, da si balerina, željna gibanja in plesa, po zaključeni plesni karieri privošči tečaj orientalskega plesa, kjer starajoče se telo ni ovira, kjer je vsaka ženska lepa in se dobro počuti v svoji koži, kjer lahko vsaka ženska v spremljavi ritmičnih bobnov ali nežne orientalske melodije ponosno izpoje svoje notranje občutke navzven, skozi svoje ženstveno telo. Hmmm, mogoče nekoč poskusim tudi jaz, ki že vse življenje skrivam svoj trebušček in se ga sramujem, saj na mojo žalost nikoli ni bil raven in mišičast, kot sem si želela. Zdaj, ko EMŠO pridno in neusmiljeno deluje, pa postaja toliko bolj ‘sproščen’, hehe. Morda nekoč zberem pogum in predvsem čas, saj me zanima toliko različnih stvari in sem raztrgana na vse strani. Vsekakor pa to priporočam vsem, ki se želite gibati, plesati in pridobiti na samozavesti skozi ženstveni ples v dobri družbi in glasbi.